borovničke moje =)

Soparna poletna noč. Bližala se je nevihta. Strele so rezale temo in ji kazale pot. Bežala je. Stran. Stran od njega, ki jo je toliko časa zapiral v klet. Njega, ki jo je vsa ta dolga leta izkoriščal in zlorabljal. Za trenutek je obstala. Prisluhnila je. Popolna tišina. Niti volk ni danes opozarjal nase. Odleglo ji je. Vse, kar je v tistem trenutku lahko slišala, je bilo le bitje lastnega srca in globoko dihanje. Mogoče… Mogoče ji bo pa tokrat le uspelo. Mora ji. Z grenko mislijo na preteklost je pospešila korak.

Zbudile so ga debele dežne kaplje, ki so udarjale po šipi. Nevihta. Hitro je vstal, da bi zaprl okno. Zadonelo je. Na tla je padla knjiga. Najljubša. Tista rdeča, ki jo je tako previdno listal in pozorno prebiral. Vir idej. Hitro jo je pobral in jo položil nazaj na nočno omarico. 

Nevihta se je razbesnela. Najljubša obleka z marjeticami se ji je lepila na kožo. Dušilo jo je, a se ni ustavila. Začela je teči. V daljavi se je ji je že slikala vas. Fata morgana?

Blisk je razsvetlil sobo. Na tleh je zagledal plišastega krokodila. Darilo nadvse oboževane matere. Spomin nanjo bledi. Kdaj jo je zadnjič videl? Koliko let nazaj? Kmalu po smrti očeta so jo odpeljali. Huda depresija, so dejali. Premajhen je bil, da bi razumel. Njeno sobo pa je pustil nedotaknjeno. Vsak dan skrbno pobriše prah. Roka pa mu vedno znova zastoji na dvokrilnem oltarju. Mati ga je vsako jutro odprla,  zvečer, tik pred spanjem pa ga je vestno zapirala. Tega ni nikoli razumel.

Obrisi hiš so postajali čedalje večji in jasnejši. Vas. Srce ji je zatrepetalo. Sonce še ni vzšlo, a iz majhne, rumene, hiše je že sevala svetloba. Približala se je. Vonj po kvasu jo je spomnil na rosna leta. Najlepši vonj, ki obudi spomin na še topel domač kruh iz krušne peči.

Po tolikih letih je bolečina še vedno velika. Nikoli ji ni odpustil, da ni preprečila grozot moškega, katerega naj bi klical oče. Vsak trenutek ga pričakuje na vratih. Strah ostaja.

Pot ji je prekrižal mali tiger, ki je pritekel izza vogala. Kako prisrčen mucek. Takoj bi ga imela. A tudi on beži? Imata isto usodo? Nalahno je potrkala na vrata. Prestrašena gospodinja ji je z oklevanjem odprla. Nov vonj ji je prodrl v nosnici. Bezeg. Spoznala je vonj očetove kreme. Tiste, s katero si je namazal utrujene razpokane roke po trdem delu.

Na pisalni mizi je zagledal zeleno kuverto. Prejšnjega dne ga je čakala  nabiralniku. Odprl jo je. Zavarovanje. Na tem področju ni doma. Ona bo že vedela, kaj je potrebno storiti. Jutri. Navsezgodaj zjutraj jo bo vprašal. Utrujene oči so klicale spanca.

Obraz ji je nekam znan. Od kje jo pozna? Njen glas jo je ponesel nazaj v osnovnošolske klopi. Saj res. Učiteljica matematike. Skoraj je ne bi prepoznala.

Prebudil se je v sveže jutro. Nikjer ni bilo več sledu nočnega divjanja. Koliko je ura? Modro nebo so že osvetljevali sončni žarki. Spomnil se je na njo. Tega lepega dne, bi ji lahko namenil malce svobode. Da se še ona naužije poletja. Da. V globini srca je še človek.

V tistem trenutku se je počutila kot lutikca v lutkovnem gledališču. Nekdo jo še vedno ima na vrvici, a hkrati je svobodna. Vedela je, da lahko njej vse zaupa. Besede so vrele iz njenih ust. Nič je ni ustavilo. Vse ji je povedala. Ona pa tudi tokrat ni obnemela. “Saj si kot polnilec od moževega mobitela. Vztrajno brni. Saj sem vedela, da nam želi nekaj dopovedati.”  Vedno je vse obrnila na smeh. Najbljuša učiteljica.

Bližje je bil kleti, čedalje temačnejše misli so se podile po njegovi glavi. Danes bi pa lahko izvedla tisto zadevo iz rdeče knjige. Tisto, za katero rabiš karte za bridž. Všeč mu je, da se njen položaj zaostruje. Da ji poveljuje. Da ji ukazuje. Da stegne svojo moško roko. On je njen gospodar.  Nedoumljivost misli? Navadil se je.. Že dolgo ne jemlje več tablet.

Vprašala jo je, kje je. Presunilo jo je. Tek jo je vodil na jug. Več kot dvajset kilometrov je naredila v ponovnem iskanju bit-a življenja. Pa ga je našla?

Spotaknil se je ob lok. Zaklel je. Ni ga pustil prejšnjega dne na tem mestu. Šele sedaj je opazil odprta vrata kleti. Žar v njegovih očeh je zbledel.

… se sproti dopolnjuje…

Trackback naslov | RSS Komentarjev