borovničke moje =)

Dons mi je sodelouc reku, ko sva med vaganjem ugotavljala o visoki samozavesti Kozmusa, da če si govoriš, da si oh in sploh dobr in fajn, da potlej te nč ne prizadane in te nč ne gane, u glavnem si imun na vse bedarije, ki jih kvasijo drugi naokol. Neki tazga. U bistvu bi zdejle rabla samo družbo, ki bi nasmejala. Nč druzga. Jst bi dopust. Samo popoldne. Oktober kje zavraga si?

Uvod v dogodivšine Prage je receptura za eno pito, ki sem jo sprobala v eni izmed slaščičaren v predelu Prage, imenovanem Staré mêsto. Že ko sva s kolegico prvič stopili vanjo mi je padla v oči, a sva pohrustali medovnik, ker je bil pač tak primarni namen obiska cukerije. Naslednji dan pa sva si jo prvoščili. Brbončice so pošiljale signale v pikičine možgane, ker pita je bila res vrhunska. Plus točke si je pri meni nabrala tudi zato, ker sem nora na sadje in sočne, ne preveč sladke sladice.  Petek, dan po prihodu domov, sem tako preživela iskajoč recepturo za kremo.ⁱ Združila sem tri teoretično primerne in uvedla nekaj poenostavitev. Rezultat? Po mojem skromnem mnenju skoraj identičen približek. Je pa ta pita zelo enostavna za pripravo, pol urce dela in urco ali dve hlajenja. Vsi, ki so jo pa sprobali, so bili navdušeni.

Tukaj je receptura za okrogel pekač za piteⁱⁱ premera standardnih mer:

Osnovo predstavlja krhko testo, katerga jaz že od nekdaj delam po preizkušenem receptu, ki se res nikoli ne sfriži:

200g moke

125g masla ali margarineⁱⁱⁱ

50g sladkorja

1/4 kavne žličke pecilnega praška

1 rumenjak^iv

1 žlica kisle smetane

Iz vseh sestavin umesimo testo, ki ga razvaljamo na željeno debelino^v v obliki kroga, in sicer tako, da ga imamo dovolj, da obložimo tudi rob predhodno namazanega pekača. Testo prekrijemo s peki papirjem in natresemo nekaj fižola. Ne. Ne manjka mi kolešček v glavi. S fižolom dosežemo, da testo obdrži obliko med pečenjem. Krhko testo pečemo pri 200°C da zaraumeni.^vi Previdno ga vzamemo iz pečice in ga ohladimo.

Priprava kreme ni zahtevna, saj ni potrebno kuhanje. Potrebujemo:

250g maskarpone sira

200mL alpske smetane

50g sladkorja v prahu^vii

1 vanilij sladkor

sok ene velike limone^viii

Alpsko smetano stepemo in primešamo maskarpone sir, sladkor v prahu in vanilij sladkor. Postopoma dodajamo limonin sok, da dobimo kremo ustrezne gostote in željenega okusa seveda.

Na testo kar v modelu namažemo kremo. Čez naložimo poljubno sveže ali pa zmrznjeno narezano sadje. Naj domišlija deluje.

Potrebujemo še eno vrečkico preliva za torte, ki ga pripravimo po navodilih napisanih na embalaži ter ga prelijemo čez pito, da sadje ne izgubi barve. Ohladimo in serviramo. Pa dober tek!  

Včeraj zvečer, ko sem zvečer končno prišla domov, sem se zapodila v izdelavo po zgrornjem receptu. Uporabila sem breskve, saj jih je trenutno na našem vrtu ogromno, pa še meni so izredno ljube.

1. namesto, da bi slikce urejala [grem nazaj?]
2. torte [grem nazaj?]
3. jaz dam polovico masla in polovico margarine [grem nazaj?]
4. če daš celo jajce preverjeno tudi ni nič narobe [grem nazaj?]
5. od 0,5 do 1cm [grem nazaj?]
6. to je približno 20 minut [grem nazaj?]
7. po želji več ali manj [grem nazaj?]
8. po okusu, približno pol decilitra [grem nazaj?]

…živa, zdravaⁱ in oborožena s pivom.

Praga lepa, ne preveč velika, se jo da prehodit,ⁱⁱ Poročilo sledi, ko najdem kabel od digitalca, ko ga osposobim,ⁱⁱⁱ ter najdem in osvojim en programček, ki bo malček slikce popravil. Mimogrede, kakšen predlog? Seveda pa moram izvest še samocenzuro.

Sedaj ni volje. 14 ur vlaka naredi svoje. Grem koristit ugodnosti stanja semsamdomavprevelikihiši in objokovat zdrobljeno, nadvse oboževano, kresničko, ki je dobra tri leta krasila moj nahrbtnik.

1. samo en nov žuljček na mazinčku, nič drugega [grem nazaj?]
2. tri dni je dovolj [grem nazaj?]
3. beri napolnim baterije [grem nazaj?]

Pa naj ga ima. Smo tako vsaj hitro na koncu vrste.

Nikoli mi ni bilo odveč nobeno “kmečko” opravilo. Zrasla sem na vasi, s stricem kmetom za soseda. Samo hudič, pred krompirjem imam pa paranojo. Tistimi dolgimi vrstami, ki se vijejo kot jara kača. Vsako leto znova upam, da se ga bo pobiralo takrat, ko mene ne bo doma. Pa mi uspe? Nikakor ne.

Se spomnim, da sva eno leto z najmlajšo skovali taktiko vseh taktik. Striček je začel sanjat o tem, da bi bilo fajn zaorat krompir. Ponavadi se potem čaka dan ali dva, da je krompir suh. Da ga sonček osuši. Ker ilovnata zemlja je najslabša za krompir. Malce dežja in gremo lahko zidat bajte. Tiste iz blata. In tako sva se po hitrem postopku zmenili, da greva k starim staršem na počitnice, kjer se krompir pobira ponavadi teden ali pa dva kasneje. Toliko časa sva prepričevali, da so se naju zarad ljubga miru in tišine usmilili. Kako se nama je takrat smejalo. Šlik šlak. Midve greva uživat, vi pa krompir pobirajte. Pa nama je vreme zagodlo. V rodnih krajih se je konkretno uscalo, pri starih starših je pa sonce nabijalo. In sva ga pobirali dvakrat. Šlik šlak so delali drugi. 

Dokler smo bili mali, so nas okoli prsta vrtili. Kaj vse smo počeli… Vstajali smo, ko je petelin zakikirikal,ⁱ pobrali ekspresno tri najdaljše vrste, pofruštkali in se še pred deveto zjutraj namakali v bližnjih topličkah. Dan za dnem. Cel teden. Tekmovali smo, kateri par bo prvi na koncu. Ker tisti je dobil privilegij najboljšega ležalnika. Stričku in njegovi ženki pa se je samo smejalo. Tako hitro in učinkovito nismo pobirali krompirja nikoli prej in kasneje…

Ko je krompir pobran, se ponavadi pobrana njivo. Preden se poseje luljka. In mi, mulci, smo bili seveda zadolženi za to, da vsak s svojo košarco mašira na njivo in išče zaklad. Pa smo kmalu ugotovili, da imajo pri stričevih prav brihtnega čistokrvnega uličarja, ki za košček čokolade, ali pa še bolje za čokoladno napolitanko, naredi vse. Pa smo ga streniral, da je krompir iskal. Še ven ga je skopal. Mi smo pa samo za njim letal in v košarco nabiral. 

In kaj je pikica danes delala? Ne boste verjel, ampak je krompir pobirala. Ker v nedeljo gre v Prago in mora bit vsaj malček deležna. Ima pa moja familja neverjetno sposobnost. Iz še tako banalne zadevščne se izcimi družinska požrtija in še ena v vrsti komedij.ⁱⁱ S krompirjem v glavni vlogi. Zakaj pa mislite, da ga pobiramo?

1. okoli pol šeste smo že bili na njivi [grem nazaj?]
2. če bi znala smešno napisat, bi eno tako zadevščno še opisala [grem nazaj?]

Dokazano sem odvisna od teka in rekreacije nasploh. Če ne dobim dnevne doze sem tečna in sitna in vsi bi me raje nosili, kot pa poslušali. Vsa se tresem in oprezam za dozo. Kot kak džanki. A si sploh predstavljate kako hudo je, ko je to že drugi dan?

Če je prvi dan se še nekako sprijazniš in  se zaposliš s čim drugim, vsak naslednji dan je pa kot da ima hudič nešteto mladih. Mladičevje se pa še pomnoži če nisi doma in si odvisen od drugih. Samo malo je manjkalo, pa bi bili danes Kamničani deležni burleske. Pikica bi tekla po samem centru v japonkah. Ali pa v stričevih teniskah številka 47. Me vsaj ne bi ožulile. Ker sem bila še sama sebi tečna. Še dobro da je fotrček odkazal odhod in da so se poznale samo tri urce spanja prejšnjo noč in je pikca zadrnjohala.

ugotovitev št.1: pikica ne gre nikamor več brez tenisk

ugotovitev št.2: zasvojenost je velik problem, abstinenca pa še večji