Pogrešala sem mir, tišino, brezdelje, spokojnost. Pogrešala sem tisti občutek, ko te presune po celotnem telesu zvok tanajvečjega bobna, ko začne z dajanjem ritma. Pogrešala sem preigravanje basa in drgnjenje električne kitare. Pogrešala sem skakanje in norenje. Pogrešala sem množice, ki v eno skandirajo. Pogrešala sem plesanje. Pogrešala sem počitnice v Ljubljani na ranču. Pogrešala sem občutek, ko te ne zbudi domači vrvež, ampak preprosto vstaneš zato, ker si se naspal. Ob pol devetih. Sploh ne pomnim več, kdaj se je to nazadnje zgodilo. Pogrešala sem občutek, ko lahko še ob 11ih hodiš po stanovanju bos, v samo razpotegnjeni majci, sicer namenjeni spanju. Pogrešala sem džabuza in njegovo udobje, ko se zlekneš vanj in v miru pri odprtem oknu bereš knjigo ob turški kavi z veliko spenjenega mleka in zraven glodaš študentski futr. Pogrešala sem sprehode po tivoliju. Presenetljivo sem pogrešala tudi dvourne vožnje z vlakom do prestolnice.

In bila sem potešena. Večkrat. Napolnila sem baterije. In življenje je kar naenkrat lepše. In doma se bomo spet imeli vsi radi. Uh, kako komaj čakam oktober…

Definitivno. Danes je bil delavnik neka mešanica zmedeno zmešanega. Prvič po dobrih dveh mesecih sem komaj čakala, da bo ura tri. No plan je bil, da skočim ven že malce pred tretjo. Še v trgovino po najboljšo čokolado za kolegično darilo. Mala malca, ko pa imam toliko plusa.

Prišibam do prvega nastropja, ko zagledam eno zaposleno, ki ima natanko tako jakno kot jaz, in se spomnim, da sem jaz zjutraj tudi tako še imela. In piči miško nazaj v četrto nastropje.ⁱ Pograbim jakno in nazaj v pritličje, ko se pri mašinci, ki zabeleži prihode, odhode in izhode spomnim, da je moja kartica ostala v žepu halje. Ker brez nje ne nekako ne morem domov, sem znova šprintala po stopnicah navzgor. Drugič. Takrat sem še imela upanje, da bom malce pred tretjo že v fotrčkovem kljusetu, ki je sedaj že kar moj postal, da se izognim največji gužvi in nekako brez izsiljevanja pridem na obvoznico. Pa je vse padlo v vodo, ko me je sodelavec v pritličjuⁱⁱ spomnil, da bi rad eno telefonsko. Pogledam v mojo torbico in mobitela nikjer. Pikica je tako še enkrat malce pošprintala.

Sklep št.1: To bo huda rit.

Sklep št.2: Tehnika izsiljevanja je še izboljšana.

1. med posameznimi nadstropji je 25 stopnic
2. se pravi, ko je že imela kartico v rokah

S sotrpinko sva prehodili Prago po dolgem in počez. To lahko trdimo vsaj za “stari” del. Tako kot Novo mesto obliva Krka, tako Prago Vltava. Tista slavna reka, ki je dala inspiracijo prenekateremu skladatelju, pisatelju in pesniku. V Pragi je poleg “domačina” Bedřicha Smetane dalj časa ustvarjal tudi Antonio Vivaldi. Zato ni presenetljivo, da ti na vsakem koraku ponujajo letake oziroma koncertne liste. Jaz sem jih pridno zbirala in sem z njimi mahala pod nos žleht detetu.

Poleg odličnih koncertnih prostorov, pa Praga slovi po številnih muzejih. Od tistih, ki v prestolnicah morajo biti (recimo Narodni muzej, Muzej sodobne umetnosti…), kot tistih malce manj običajnih. A ste vedeli, da se v neposredni bližini znamenitega Karlovega mostu, nahaja muzej mučilnih naprav? Nedaleč stran pa stoji stavba, v katero je vstop prepovedan osebam pod 18im letom in moraš tako pokazati osebni dokument. A se vam sanja zakaj? Čisto preprosto. Tukaj ima prostor muzej raznoraznih spolnih pripomočkov oziroma rekvizitov. Od tistih, ki imajo že starinsko vrednost, pa vse do najmodernejših. Seveda pa Praga ne more zaostajati veliko za velemesti. Tako imajo muzej voščenih lutk. Ala Madame Tussands. Seveda pa ne smemo pozabiti na nekaj, kar naj bi bilo muzej piva.

Dovolj besedičenja. Preidimo na “dokazni” material.

Kot sem že omenila, Prago deli na dva dela Vltava. In kako povezati oba predela? Mostovi so enostavna rešitev. Če vprašate mene, je Praga mesto mostov.

Na zgornji fotogragiji je vidna le peščica le-teh. Daleč najpogosteje upodobljeni na vseh razglednicah, fotografijah, monografijah, vodičih… pa je definitivno Karlov most.

Ena najbolj obleganih znamenitosti je tudi praški grad. Obzidje, znotraj katerega je pravo mesto v malem.

Med drugim cerkev sv. Vita v (neo)gotskem slogu…

… cerkvica, ki močno spominja na eno izmed naših obalnihⁱ …

… znamenito Zlato uličko, kjer so nekoč v majhnih vrstnih hišicah domovali obrtniki…

 … in razgledom na praktično celotno Prago.

Omenila sem že, da Praga skuša “konkurirati” drugim, predvsem evropskim, prestolnicam. Poleg muzeja voščenih lutk, imajo tudi pravi Eifelov stolp. Le v manjši verziji, a še vedno dovolj visok, da do njegovega vrha vodi lepo število stopnic.

S sopotnico pa sva dobili tudi vtis, da se Praga trudi postati ena izmed modnih prestolnic. V Pariški ulici najdeš butike in trgovinice vrhunskih modnih oblikovalcev. Gucci, Prada, Miu Miu, Casucci, Jimmy Choe… Samo stoj in glej. Bolje pa da ne gledaš preveč na cene. Da se ti še ne zvrti od njihove višine. Sredi veleslavne Pariške ulice pa stoji NLP. Vsaj od daleč zgleda tako. Ko pa prideš bližje…

… ugotoviš, da je le WC. Z odpiranjem vrat kot v Vojni zvezd.

To je pa o Pragi praktično vse. V rokavu imam še enega skrivnega aduta, ki bo mogoče prišel na plano. Pustite se presenetiti. Če pa koga slučajno zanima celotna fotoreportaža, naj mi pa pošlje mejl ali pa kako drugače kontaktira. Opozarjam pa, da so tam slikce še vedno v malce zmešanem vrstnem redu. Pesti me sindrom, ki se mu reče pomanjkanje časa.

1. a kdo ugane katero?

Kakšno je stanje slovenskega železniškega omrežja, je najverjetneje poznano vsakomur. Zanimiva pa je primerjava z okolico. V Avstriji so vlaki hitri,ⁱⁱ tihi in predvsem nič poskakajoči. Smooth… Okolica je pa…

… vsa zelena.

Samo da prestopiš mejo in si na češkem ozemlju, pa se situacija obrne. Lokomotiva spušča zanimive zvoke, izpod koles vagonov se sliši škripanje, vožnja pa je počasna in predvsem poskakajoča. Zamude se pa nabirajo… Ampak baje se je situacija močno izboljšala v zadnjem letu, ko so malce modernizirali samo omrežje. In kaj je prva stvar, ki jo zagledaš, ko prideš na Češko?

Poglejmo malce bližje…

Kure so to! Ni panike. Tukaj se bomo pa že znašli. Saj smo doma!

Samo še bale slame so manjkale in požeta polja. Ljubo doma, kdor ga ima.

S kolegico sva imeli večjo srečo kot pamet, da sva na vlaku srečali Jítko. Rojeno Pražanko, ki je poletja preživljala kot receptorka v enem hotelu in ima Prago praktično v mazincu, študentko veterine v Brnu in stanujočo v Salzburgu. Brez nje bi bile praktično izgubljene. Razložila nama je princip metrojev in vozovnic, usmerila do hostla, izpostavila nekaj znamenitosti, predvsem smo se pa narežale. Sodelovanje pri telitvi v napol pijanem / napol mačkastem stanju ni priporočiljivo. Še posebno, če ne želiš, da se tele imenuje Jítka. Nasploh smo se menile, kot da smo največje kolegice še iz osnovnošolskih dni. Ona naju je prestrašila s klateži/brezdomci/cigani, midve pa sva ji vrnile s pooperativnimi težavami po ekstrakciji modrostnega zoba. Žlehtnoba na vidiku.

Skorajda po voznem reduⁱⁱⁱ smo prispeli na glavno praško postajo Hlavní nádraží, ki naj bi bila mogočna stavba oziroma kompleks, ampak je daleč od tega. Res da poteka trenutno obnova, ampak si si samo želel, da po res strmih tekočih stopnicah….

… kjer se vsi vzorno postavijo na desno in prehitevajo po levi, do najinega prevoznega sredstva,…

… torej metroja^iv do željenega cilja:  postelje v čisto spodobnem hostlu. Med šolskim letom dijaški oziorma študentski dom, poleti pa prenočišče za popotnike. 

11€ na noč po osebi za dvoposteljno sobo s hudo udobnimi posteljami in skupinskimi tuši. Meni osebno to čisto zadostuje. Pač vzameš s seboj kopalke. Da slučajno kdo ne doživi prevelikega šoka.

Naslednje jutro sva navsezgodaj vstali in se šle turistke. Napaka. Pekarne se odpro večinoma ob osmih, kavarne okoli pol devete, trgovine/informacijske točke/muzeji/ipd. pa po deveti. Razočarane nad dejstvom, da sva še ob osmih praktično samevale v centru Prage in s močno znižano ravnjo kofeina v telesu, sva zavili v najbližnjo kavarno, sredi Staromêtskih námesti, kar se je izkazalo za eno ponesrečeno “avanturo”. Zanič kavo sva močno preplačali. Tudi turiste v Pragi je potrebno oskubit. Sva pa našli eno luštkano kavarnico. Coffee heaven. Eno iz verige simpatično opremljenih ambientov. Tole…

… obogateno z meni zelo všečno muzko.^v Kaj hočeš boljšega?

Tukaj sva vsa naslednja jutra pomalčkali češki rohlík. Slovenski pekarnarji bi morali v šolo praškim pekarnajem. Tako okusnih žemljic pri nas ne dobiš. Pa še poceni so! Polnozrnata štručka za 30 naših centov, tista polnozrnata s sirom s slike pa 45 centov. Pekarniške dobrote sva poplaknili s kavo in sveže iztisnjenim pomarančnim sokom in sva že bili pripravljeni na raziskovanje Prage. Z zemljevidom v rokah in adidaskami na nogah sva jo prehodile po dolgem in po čez. Med tem pa videli marsikaj.

Nadaljevanje s še več fotomateriala sledi… Če me bo le stric Blogos rad imel…

1. še posebno če greš v hribe
2. v roku dveh ur smo nadoknadili zamudo s slovenske strani
3. prej izjema kot pravilo
4. dejansko sta bili zgornji sliki posneti navsezgodaj v naslednjih dneh, saj je gneča na postaji in samem metroju, še posebno ob konicah, res velika
5. Pink Floyd, Dire Straits, ipd.

“Piki,ⁱⁱ tole boš pa ti čez 50 let!” In sledil je naval smeha.

Bom kar dobr zgledala, kajneda?  

1. vaflje, ipd.
2. tako me dejansko kliče