borovničke moje =)

Ne živim več za preteklost. Živim za danes. Živim za jutri.

Šlager. Ampak paše. Še posebno, ko se zaveš, da si ponovno zaribal. Soulfingersi v dvoje. V neposredni bližini. In tokrat za spremembo nisem izvedela za njih 3 minute pred začetkom koncerta. Papa. Maham vam v pozdrav. Pikica je spet izvedla manever, kateri nikakor ni vreden posnemanja. Se tolažim. V živo so še miljonkrat boljši, ampak po toči zvoniti je prepozno.

Vse te kemikalije… Ki jih v službici voham in prelivam in vsake toliko občutim… To ima očitno vpliv na PMS. Hudič. To je že obup. Komaj koleno spravim s košnjo vinogradaⁱ v, recimo da, normalno stanje, se zjutraj zbudim z glavobolom in, še huje, grlobolom. No pa še bolečinami v dotičnih predelih in napihnjenostjo stila vveselempričakovanjuženekajmesecev. Če bi bila, bi bilo vsaj vredno. Tako pa…

Jutri otvorim “obrt”. Prva ohcet je že jutri dva tedna. Že zbiram prostovoljce, ki bi pod budnim očesom mazali čokoladne piškote z viki kremo,ⁱⁱ rezali mandlje in trosili po limoninem ledu mrvice. Peke in mazanja čokolade ne prepustim nikomur. Vtis je pomemben. Ker grem na to ohcet. In ker poznam ženina. No saj pri fotrčku od ženina že imam dobrega. Veselo je obenodanil najprej mojemu fotčku, potlej mamici, nenazadnje pa še meni, da bi me imel za snaho.ⁱⁱⁱ Ker je jedel kao štrudelj svojega življenja 14 dni nazaj. Kar sploh ne drži, glede na to, da se testo ni hotlo lepo razvlečt, da se je trgalo, da so bila jabolka izpod domače in sosedove jablane še malce prekisla in da mi miks dišavnic ni najbolj uspel. Ter da se je seveda zvita rolica prijela na cunjo. Ni kaj. Ko je govora o kuhi in peki težim k popolnosti. Če mi ne uspe, skrijem pred gosti in tuhtam o tem, kaj je bilo narobe. Zanjič sem še sanjala. In doživela razsvetljenje.

1. ne me vprašat zakaj je ta fiziotraparija dobra, ampak dejansko pomaga [grem nazaj?]
2. no ponaredkom le-te [grem nazaj?]
3. če mi tako ponuja enega izmed svojih preostalih sinov, naj se kar pod nosom obriše [grem nazaj?]

Po dolgem času se oglašam s pomembno novico. V našem samostanu se je včeraj sprostilo pet postelj, lahko pa jih bo še več, skupaj mogoče do trinajst. Toliko naših opatov smo namreč včeraj izgubili, ko so se nespametno in brez ustrteznih priprav in varnostnih ukrepov podali na avanturistični spust s kanuji po naši prelepi, a tudi izredno nevarni reki Rioni visoko v kavkaških gorah. Pet naših opatov, vključno s predstojnikom fratrom Krištofom in njegovim namestnikom, je izgubilo življenja, še osem pa jih je pogrešanih. Upanja zanje je malo.

Torej kogar zanima meniško življenje v našem samostanu, je to idealna in enkratna priložnost, da se nam pridruži. Prijave zbiramo od tega trenutka naprej.

24. 2. 2008

Dragi dnevnik!

Včeraj je brat Vasilij umrl. Tokrat zares in dokončno. Tudi polivanje z mrzlo vodo ni pomagalo, tako kot zadnjič. Odšel je od nas za vedno in se bo pridružil Gospodu na višavah.

Vsi v samostanu žalujemo. Tudi brat Sergej in brat Mihail, ki sta dostikrat prišla navzkriž z njim, sta čisto tiho. Brat Vasilij je bil velik človek. Že ko je bil naš samostan samo podružnica samostana Svete Trojice, je bil naš vodja, kasneje pa smo prav po njegovi zaslugi prišli do statusa samostojnega samostana. Prav tako je on daleč najbolj zaslužen, da smo v tem času, čeprav smo majhni, postali eden izmed bolj spoštovanih samostanov v celi Gruziji in širše. Slava mu!

Pokopali ga bomo danes popoldne na samostanskem pokopališču.