borovničke moje =)

… so se našle.

Pogrešala sem mir, tišino, brezdelje, spokojnost. Pogrešala sem tisti občutek, ko te presune po celotnem telesu zvok tanajvečjega bobna, ko začne z dajanjem ritma. Pogrešala sem preigravanje basa in drgnjenje električne kitare. Pogrešala sem skakanje in norenje. Pogrešala sem množice, ki v eno skandirajo. Pogrešala sem plesanje. Pogrešala sem počitnice v Ljubljani na ranču. Pogrešala sem občutek, ko te ne zbudi domači vrvež, ampak preprosto vstaneš zato, ker si se naspal. Ob pol devetih. Sploh ne pomnim več, kdaj se je to nazadnje zgodilo. Pogrešala sem občutek, ko lahko še ob 11ih hodiš po stanovanju bos, v samo razpotegnjeni majci, sicer namenjeni spanju. Pogrešala sem džabuza in njegovo udobje, ko se zlekneš vanj in v miru pri odprtem oknu bereš knjigo ob turški kavi z veliko spenjenega mleka in zraven glodaš študentski futr. Pogrešala sem sprehode po tivoliju. Presenetljivo sem pogrešala tudi dvourne vožnje z vlakom do prestolnice.

In bila sem potešena. Večkrat. Napolnila sem baterije. In življenje je kar naenkrat lepše. In doma se bomo spet imeli vsi radi. Uh, kako komaj čakam oktober…

Naše malo dete pa ima ideje. Trenutno ves moj prosti čas zaseda peka za sestrin zagovor diplome in za seveda zapitje le-tega. In sem poslala sestro v klet po oblate,ⁱ ker so pač sestavina ene zadevščne, ki sem jo delala. In pride z alkoholcem v eni in vaflji v drugi. Kar je obetalo eno boljšo pogrutavščino v njeni seriji. In rezultat?

“Piki,ⁱⁱ tole boš pa ti čez 50 let!” In sledil je naval smeha.

Bom kar dobr zgledala, kajneda?  

1. vaflje, ipd. [grem nazaj?]
2. tako me dejansko kliče [grem nazaj?]

Udala sem se v usodo. Oziroma v več usod. …..ⁱ bo že boljš.

To ni fer. Odprem hladilnik in najdem notri kaj? Lubenico in pir. Češki. Štiri komade. Predolgo se že hladijo in mi gušte delajo. Khm, kakšna kombinacija bi bila to: lubenica in pir? Da na koščke jo narežem in prelijem s penečim se alkoholom? Bo kabum?  

Sem mislila, da je za prebavne motnje kriva sparjena lubenica,ⁱⁱ a sem kasneje ugotovila, da je bil krivec le en. Dennis ali Denniss ali Deniss? Nimam pojma. Dejstvo je, da je za bruhat cvileč glas, ki poje komad, ki še pospeši metabolne procese.

Grem, ne grem, grem, ne grem, grem, ne grem, grem? NE GREM. Učenje je trenutno pomembnejše. Pa mi je že žal… Še preden so odšli v divjino. Enkrat…. V mojih krajih…. Ponovitev bo. Samo datum najdemo.

Trdno sem odločena da ne obupam. Še. Zaenkrat. Mi je pa sestrična draga dala zelo dober izgovor za tik pred zdajci. Dobro smo jo natreniral. Ne samo, da me vlači na koncerte, na katere sploh niti pod razno ne bi šla, da me preganja po novomeških tekaških trasah, še izgovore mi daje. Aj lajk hr veri mač. Ampak njenih ljubezenskih nasvetov pa še ne bom upoštevala…

Čisto sama sem si kriva. Lahko bi že od prejšnjega tedna kje poležavala, a pikica ni bila pridna in se ni učila in ima posledično še dva izpita julija. Jupi jaja, jupi jupi ja. Ta trenutek bi še vinograd okopavala, namesto se učila. A bi kdo moje usluge?

Nekdo me pogreša. No več jih je. Nestrpno me pričakujejo. Lepo to. Vsaj nekdo.

Tista ideja mamice predrage z zemljo, na kateri naj bi stala hiška mi sploh ni več tako švoh. Uradno 657 kvadratov. Se mi že kisa tam zgoraj. Zelo zelo zelo. Predolgo sem bila doma doma.ⁱⁱⁱ

Ena za premor in pripravo na nadaljevanje:

Zadnjič sva s sestrično eno hudo tekaško debato vžgali in prišli do še hujših sklepov. Kaj ni zanimivo, da se skoraj nič ne potiš ko tečeš, ko pa prenehaš, si pa takoj rdeč v faco in zaščvicaš v ibr. Smešno to. Se je pa najina taktika izkazala za zelo slabo. Ponavadi ujameva kakšnega hudega tipa in mu nato slediva, ga prehitiva in pustiva, da naju prehiti. Da mu ego ne pade preveč in ne obupa. Zadnjič je pa en, ki je imel res hudo rit, podrl vse najine načrte. Sva ga lepo počakali, potlej pa da bi mu sledili, mah kje. Tipo naju je čisto potolkel. Komaj sva ugotovili, da je nekaj več. Teče namreč z utežmi. V rokah in na nogah. Sedaj ga namenoma zasledujeva. Da vidiva, kaj je to za ena zadevščna. Ker midve tudi hočeva na višji nivo. Jeah right. Še ena ugotovitev: tekaške noge so hudo seksi. Pa še na slikah fajn izpadejo. Midve bi jih tud mele.^iv To so samo malenkosti, ki so se nama utrnile med tekom, 95% preostalega pogovora nikakor ni za v javnost.

Zakaj moškim nikoli ne težijo, naj že katero domov pripelje? Zakaj sem v celi žlahti samo jaz na tapeti?

Dejstvo je, da sem podkupljiva. Z dotičnimi orehovimi kiflji. Ki so nekaj posebnega. Ki naj ne bi bili dovolj slani in sladki. Meni so bili supr dubr fajni. Pa nisem bila edina. Sestrična jih tudi obužuje. Zato sva pa v soboto skoraj bruhali med tekom. Pa sva jih zelo malo pojedli, ker jih je zmanjkalo. Zadnjega sva si bratsko razdelili okoli pol petih. Malce čez četrto smo jih pa privlekli na plano… Sicer sem že prosila za recepturo, ampak dvomim, da bodo meni tako ratali… V bistvu imam paranojo pred kvašenimi sladkimi stvarmi. Ker mi redko ratajo. Razen ko rešujem kar se rešiti da od potice.

Jst bi šla na bazen. Ne vem zakaj sicer, ampak bi šla plavat olimpijske dolžine. Vročina bo kriva, da se mi fuzlja. Za povrh se mi pa še ena otroška pesmica skače po glavi. Lubenica, velika okrogla, najmočnejša hotela je biti, vse prav vse je hotela narediti, nekega dne, začela je piti…

1. poljubna kletvica, jaz jih ne uporabljam več [grem nazaj?]
2. nisem si mogla pomagat, ko je bilo pa prvič letos [grem nazaj?]
3. ni napaka, da je dvakrat napisano [grem nazaj?]
4. no sestrična jih že ima, ampak to je iz uvidevnosti rekla [grem nazaj?]

Profesor, ki me je učil v gimnaziji geografijo, je po novem youtube zvezda. Gospod pri štiridesetih, malce več, ki je pri meni zelo dobro zapisan. Nikoli ni bilo dileme, da ne bi bil pravičen pri ocenjevanju. Tudi največje lizike so lahko pri njemu zakoličile. Kljub neznanski dioptriji, ki jo ima, si lahko pri njem pozabil na plonkanje. Ampak spraševal pa tudi ni nikoli. Južnoafriško republiko je prevandral po dolgem in počez, še enega izmed njihovih uradnih jezikov se je naučil! Vsako jutro je malce pred sedmo primaširal pred gimnazijo. Z vrečko v eni in aktovko v drugi roki. Pojava pač. In danes dobim na mejl link. Zadeva: šupi. Link do youtube. Kliknem, da vidim kaj je to za ena fora…

Saj to je naš Šupi, ko “repa” po gimnazijskih hodnikih. In njegova legendarna kapca in še bolj legendarni ključi na špagci. Samo očala manjkajo.

Kljub temu, da mi na začetku pokaže vsakič sredinca, pri meni ni izgubil “avtoritete”. Še vedno ga spoštujem in občudujem. Gooooooooooooo Šupi!ⁱ

1. saj vem, da ni nobenemu nič jasno, ampak si res nisem mogla pomagat, da ga ne bi na blog obesla [grem nazaj?]