borovničke moje =)

Po dolgem času se oglašam s pomembno novico. V našem samostanu se je včeraj sprostilo pet postelj, lahko pa jih bo še več, skupaj mogoče do trinajst. Toliko naših opatov smo namreč včeraj izgubili, ko so se nespametno in brez ustrteznih priprav in varnostnih ukrepov podali na avanturistični spust s kanuji po naši prelepi, a tudi izredno nevarni reki Rioni visoko v kavkaških gorah. Pet naših opatov, vključno s predstojnikom fratrom Krištofom in njegovim namestnikom, je izgubilo življenja, še osem pa jih je pogrešanih. Upanja zanje je malo.

Torej kogar zanima meniško življenje v našem samostanu, je to idealna in enkratna priložnost, da se nam pridruži. Prijave zbiramo od tega trenutka naprej.

24. 2. 2008

Dragi dnevnik!

Včeraj je brat Vasilij umrl. Tokrat zares in dokončno. Tudi polivanje z mrzlo vodo ni pomagalo, tako kot zadnjič. Odšel je od nas za vedno in se bo pridružil Gospodu na višavah.

Vsi v samostanu žalujemo. Tudi brat Sergej in brat Mihail, ki sta dostikrat prišla navzkriž z njim, sta čisto tiho. Brat Vasilij je bil velik človek. Že ko je bil naš samostan samo podružnica samostana Svete Trojice, je bil naš vodja, kasneje pa smo prav po njegovi zaslugi prišli do statusa samostojnega samostana. Prav tako je on daleč najbolj zaslužen, da smo v tem času, čeprav smo majhni, postali eden izmed bolj spoštovanih samostanov v celi Gruziji in širše. Slava mu!

Pokopali ga bomo danes popoldne na samostanskem pokopališču.

22. 2. 2008

Dragi dnevnik!

Danes je imel brat Sergej rojstni dan. Pripravili smo mu presenečenje. Spekli smo torto, na njej prižgali svečke in mu zapeli rojstnodnevno voščilo. Brat Mihail je tudi predlagal, da bi naročili armensko eksotično plesalko, ki bi skočila iz velikanske torte in mu zaplesala, ampak smo se na koncu odločili, da to verjetno ni pametna ideja in bratu Vasiliju ne bi bila povšeči.

Brat Sergej se presenečenja ni preveč razveselil. Sicer se je lepo zahvalil in tudi malo nasmehnil, vendar je bil to kisel nasmešek. To mu ni ravno podobno, ker je sicer precej radožive narave. Včasih še preveč, zaradi česar sta bila z bratom Mihailom že večkrat v težavah. “Rojstni dnevi so nehali biti zabavni, ko sem postal star,” je rekel.

Pa saj jih ima komaj osemindvajset.

19. 2. 2008

Dragi dnevnik!

V našem samostanu se dogajajo velike spremembe. Opat Vasilij je oznanil, da ne želi več zasedati mesta predstojnika samostana. V včerajšnjem večernem nagovoru je rekel, da si želi svoja stara leta preživeti skromno v svoji celici in brez odgovornosti vodenja tako velike skupnosti.

Po svoje ga razumem, saj je res že star in betežen, vendar si življenja v samostanu brez njega na čelu skoraj ne znamo predstavljati. On je več kot samo opat. Vsem bratom je kot oče, najvišja avtoriteta in skoraj Bog in čeprav se včasih tudi sporečemo, ga vsi neizmerno spoštujemo.

Toda kdo sploh lahko stopi v njegove čevlje? Prav gotovo bi to moral biti nekdo iz naših vrst. Do sedaj je brat Aleksej opravljal naloge njegovega pomočnika in občasno namestnika, kadar se opat Vasilij ni dobro počutil, vendar ne verjamem, da je sposoben sam voditi samostan, pa tudi vseh formalnih pogojev ne izpolnjuje.

Najslabša stvar, ki se lahko zgodi, da nam nadškofija vsili svojega človeka, ki ga bo lahko kontrolirala in upravljala z njim tako, kot se ji bo zahotelo. Če pride do tega, bo v našem samostanu nepreklicno in za vse cečne čase konec idiličnega življenja, kot smo ga poznali do sedaj.

18. 2. 2008

Dragi dnevnik!

Izgubili smo brata Andreja. Včeraj zvečer se mu je zmešalo. Že od nekdaj se nam je dozdevalo, da je imel probleme psihične narave, vendar da je tako hudo, nismo niti slutili.

Zvečer je iznenada prišel iz svoje celice, besneč in rohneč. Tekel je po samostanskih hodnikih in kričal neke naključne, nerazumljive številke. Štiri, pet, šest, trinajst, enaindvajset, trideset, osemintrideset. Popolnoma je poblaznel.

Potem nas je vse ozmerjal s takimi besedami, ki niso vredne krščanskega človeka in si jih tu niti ne upam ponoviti. Preklinjal je nas in naše mame in nas pošiljal na razna mesta. Rečem naj le, da ni bilo lepo. Potem je vse svoje imetje pospravil v dva velika kovčka in odšel. Nekaj je omenjal rajske blaže karibskega otočja in da ga ne bomo nikoli več videli.

Večerno molitev smo posvetili samo njemu. Gospod se ga usmili!