borovničke moje =)

Udala sem se v usodo. Oziroma v več usod. …..ⁱ bo že boljš.

To ni fer. Odprem hladilnik in najdem notri kaj? Lubenico in pir. Češki. Štiri komade. Predolgo se že hladijo in mi gušte delajo. Khm, kakšna kombinacija bi bila to: lubenica in pir? Da na koščke jo narežem in prelijem s penečim se alkoholom? Bo kabum?  

Sem mislila, da je za prebavne motnje kriva sparjena lubenica,ⁱⁱ a sem kasneje ugotovila, da je bil krivec le en. Dennis ali Denniss ali Deniss? Nimam pojma. Dejstvo je, da je za bruhat cvileč glas, ki poje komad, ki še pospeši metabolne procese.

Grem, ne grem, grem, ne grem, grem, ne grem, grem? NE GREM. Učenje je trenutno pomembnejše. Pa mi je že žal… Še preden so odšli v divjino. Enkrat…. V mojih krajih…. Ponovitev bo. Samo datum najdemo.

Trdno sem odločena da ne obupam. Še. Zaenkrat. Mi je pa sestrična draga dala zelo dober izgovor za tik pred zdajci. Dobro smo jo natreniral. Ne samo, da me vlači na koncerte, na katere sploh niti pod razno ne bi šla, da me preganja po novomeških tekaških trasah, še izgovore mi daje. Aj lajk hr veri mač. Ampak njenih ljubezenskih nasvetov pa še ne bom upoštevala…

Čisto sama sem si kriva. Lahko bi že od prejšnjega tedna kje poležavala, a pikica ni bila pridna in se ni učila in ima posledično še dva izpita julija. Jupi jaja, jupi jupi ja. Ta trenutek bi še vinograd okopavala, namesto se učila. A bi kdo moje usluge?

Nekdo me pogreša. No več jih je. Nestrpno me pričakujejo. Lepo to. Vsaj nekdo.

Tista ideja mamice predrage z zemljo, na kateri naj bi stala hiška mi sploh ni več tako švoh. Uradno 657 kvadratov. Se mi že kisa tam zgoraj. Zelo zelo zelo. Predolgo sem bila doma doma.ⁱⁱⁱ

Ena za premor in pripravo na nadaljevanje:

Zadnjič sva s sestrično eno hudo tekaško debato vžgali in prišli do še hujših sklepov. Kaj ni zanimivo, da se skoraj nič ne potiš ko tečeš, ko pa prenehaš, si pa takoj rdeč v faco in zaščvicaš v ibr. Smešno to. Se je pa najina taktika izkazala za zelo slabo. Ponavadi ujameva kakšnega hudega tipa in mu nato slediva, ga prehitiva in pustiva, da naju prehiti. Da mu ego ne pade preveč in ne obupa. Zadnjič je pa en, ki je imel res hudo rit, podrl vse najine načrte. Sva ga lepo počakali, potlej pa da bi mu sledili, mah kje. Tipo naju je čisto potolkel. Komaj sva ugotovili, da je nekaj več. Teče namreč z utežmi. V rokah in na nogah. Sedaj ga namenoma zasledujeva. Da vidiva, kaj je to za ena zadevščna. Ker midve tudi hočeva na višji nivo. Jeah right. Še ena ugotovitev: tekaške noge so hudo seksi. Pa še na slikah fajn izpadejo. Midve bi jih tud mele.^iv To so samo malenkosti, ki so se nama utrnile med tekom, 95% preostalega pogovora nikakor ni za v javnost.

Zakaj moškim nikoli ne težijo, naj že katero domov pripelje? Zakaj sem v celi žlahti samo jaz na tapeti?

Dejstvo je, da sem podkupljiva. Z dotičnimi orehovimi kiflji. Ki so nekaj posebnega. Ki naj ne bi bili dovolj slani in sladki. Meni so bili supr dubr fajni. Pa nisem bila edina. Sestrična jih tudi obužuje. Zato sva pa v soboto skoraj bruhali med tekom. Pa sva jih zelo malo pojedli, ker jih je zmanjkalo. Zadnjega sva si bratsko razdelili okoli pol petih. Malce čez četrto smo jih pa privlekli na plano… Sicer sem že prosila za recepturo, ampak dvomim, da bodo meni tako ratali… V bistvu imam paranojo pred kvašenimi sladkimi stvarmi. Ker mi redko ratajo. Razen ko rešujem kar se rešiti da od potice.

Jst bi šla na bazen. Ne vem zakaj sicer, ampak bi šla plavat olimpijske dolžine. Vročina bo kriva, da se mi fuzlja. Za povrh se mi pa še ena otroška pesmica skače po glavi. Lubenica, velika okrogla, najmočnejša hotela je biti, vse prav vse je hotela narediti, nekega dne, začela je piti…

1. poljubna kletvica, jaz jih ne uporabljam več [grem nazaj?]
2. nisem si mogla pomagat, ko je bilo pa prvič letos [grem nazaj?]
3. ni napaka, da je dvakrat napisano [grem nazaj?]
4. no sestrična jih že ima, ampak to je iz uvidevnosti rekla [grem nazaj?]

17. 2. 2008

Dragi dnevnik!

Nikoli nisem bil pretirano navdušen nad športom, današnji dogodki pa me vendarle ne morejo pustiti hladnega. Brat Sergej in brat Mihail, ki z večjo vnemo spremljata tudi športne novice, sta mi povedala o svinjariji, ki se dogaja v prvi gruzijski balinarski ligi.

Pravkar igrajo zaključne tekme v prvenstvu, kar sicer ne bi bilo nič posebnega in nič takega, o čemer bi se mi zdelo vredno razmišjati, ampak problem je nastal, ker se za naslov prvaka potegujeta tudi dve azerbajdžanski ekipi, ki nikakor in po nobenem ključu ne sodita med naše gruzijske balinarje.

Ne razumi me narobe, dragi dnevnik. Saj mislim, da smo vsi Božji otroci in smo pred Gospodom vsi enaki, ampak ti azerbajdžanski čefurji niso vredni, da bi se gobava ovca poscala na njih. Oni so banditi, ki kradejo nedolžnim Gruzijcem, so nekulturni, neumni in neizobraženi in vsak pošten Gruzijec, ki ima vsaj malo soli v glavi, se jih na daleč izogiba. Pa še smrdijo.

To pišem prav danes, ker je naša balinarska ekipa — sami krepki postavni gruzijski fantje — ravnokar izgubila četrtfinalno tekmo proti smrdljivim, banditskim Azerbajdžancem, ki so do zmage prišli na povsem nepošten način. Z goljufijo in umazano igro, ki ni vredna prve gruzijske balinarske lige. Takšne stvari bi bilo potrebno prepovedati, Azerbajdžance pa poslati nazaj tja, od koder so prišli.

Še dobro, da je bila to samo ena tekma in da jih je pred nami še kar nekaj, v katerih bomo imeli priložnost pokazati Azerbajdžancem hudiča. Če pa ti čefurji ničvredni po kakšnem naključju slučajno pridejo v polfinale ali celo v finale, ali pa — Gospod nas obvaruj — celo postanejo prvaki prve gruzijske balinarske lige, bo potrebno ostro ukrepati.

Oprosti, dragi dnevnik, danes nisem čisto pri sebi. Ponavadi sem zelo miroljuben človek in enako spoštujem vse ljudi enako, ampak v tem primeru mislim, da imata brat Sergej in brat Mihail prav. Zdi se mi tudi, da smo malo preveč popili, ampak vino, ki ga je podaril čika Vanja, je potrebno porabiti, preden se pokvari. Kakorkoli že, stvari, ki se dogajajo, so nedopustne.

Azerbajdžanci, pojdite domov!