borovničke moje =)

… so se našle.

Pogrešala sem mir, tišino, brezdelje, spokojnost. Pogrešala sem tisti občutek, ko te presune po celotnem telesu zvok tanajvečjega bobna, ko začne z dajanjem ritma. Pogrešala sem preigravanje basa in drgnjenje električne kitare. Pogrešala sem skakanje in norenje. Pogrešala sem množice, ki v eno skandirajo. Pogrešala sem plesanje. Pogrešala sem počitnice v Ljubljani na ranču. Pogrešala sem občutek, ko te ne zbudi domači vrvež, ampak preprosto vstaneš zato, ker si se naspal. Ob pol devetih. Sploh ne pomnim več, kdaj se je to nazadnje zgodilo. Pogrešala sem občutek, ko lahko še ob 11ih hodiš po stanovanju bos, v samo razpotegnjeni majci, sicer namenjeni spanju. Pogrešala sem džabuza in njegovo udobje, ko se zlekneš vanj in v miru pri odprtem oknu bereš knjigo ob turški kavi z veliko spenjenega mleka in zraven glodaš študentski futr. Pogrešala sem sprehode po tivoliju. Presenetljivo sem pogrešala tudi dvourne vožnje z vlakom do prestolnice.

In bila sem potešena. Večkrat. Napolnila sem baterije. In življenje je kar naenkrat lepše. In doma se bomo spet imeli vsi radi. Uh, kako komaj čakam oktober…

Dons mi je sodelouc reku, ko sva med vaganjem ugotavljala o visoki samozavesti Kozmusa, da če si govoriš, da si oh in sploh dobr in fajn, da potlej te nč ne prizadane in te nč ne gane, u glavnem si imun na vse bedarije, ki jih kvasijo drugi naokol. Neki tazga. U bistvu bi zdejle rabla samo družbo, ki bi nasmejala. Nč druzga. Jst bi dopust. Samo popoldne. Oktober kje zavraga si?

Ne živim več za preteklost. Živim za danes. Živim za jutri.

Šlager. Ampak paše. Še posebno, ko se zaveš, da si ponovno zaribal. Soulfingersi v dvoje. V neposredni bližini. In tokrat za spremembo nisem izvedela za njih 3 minute pred začetkom koncerta. Papa. Maham vam v pozdrav. Pikica je spet izvedla manever, kateri nikakor ni vreden posnemanja. Se tolažim. V živo so še miljonkrat boljši, ampak po toči zvoniti je prepozno.

Vse te kemikalije… Ki jih v službici voham in prelivam in vsake toliko občutim… To ima očitno vpliv na PMS. Hudič. To je že obup. Komaj koleno spravim s košnjo vinogradaⁱ v, recimo da, normalno stanje, se zjutraj zbudim z glavobolom in, še huje, grlobolom. No pa še bolečinami v dotičnih predelih in napihnjenostjo stila vveselempričakovanjuženekajmesecev. Če bi bila, bi bilo vsaj vredno. Tako pa…

Jutri otvorim “obrt”. Prva ohcet je že jutri dva tedna. Že zbiram prostovoljce, ki bi pod budnim očesom mazali čokoladne piškote z viki kremo,ⁱⁱ rezali mandlje in trosili po limoninem ledu mrvice. Peke in mazanja čokolade ne prepustim nikomur. Vtis je pomemben. Ker grem na to ohcet. In ker poznam ženina. No saj pri fotrčku od ženina že imam dobrega. Veselo je obenodanil najprej mojemu fotčku, potlej mamici, nenazadnje pa še meni, da bi me imel za snaho.ⁱⁱⁱ Ker je jedel kao štrudelj svojega življenja 14 dni nazaj. Kar sploh ne drži, glede na to, da se testo ni hotlo lepo razvlečt, da se je trgalo, da so bila jabolka izpod domače in sosedove jablane še malce prekisla in da mi miks dišavnic ni najbolj uspel. Ter da se je seveda zvita rolica prijela na cunjo. Ni kaj. Ko je govora o kuhi in peki težim k popolnosti. Če mi ne uspe, skrijem pred gosti in tuhtam o tem, kaj je bilo narobe. Zanjič sem še sanjala. In doživela razsvetljenje.

1. ne me vprašat zakaj je ta fiziotraparija dobra, ampak dejansko pomaga [grem nazaj?]
2. no ponaredkom le-te [grem nazaj?]
3. če mi tako ponuja enega izmed svojih preostalih sinov, naj se kar pod nosom obriše [grem nazaj?]

… sem naredila še zadnji izpit za letos, izvedela še zadnji manjkajoč rezultat in pikica sedaj tri mesece sploh ne pomigne za faks. Uživancija na kvadrat. Bolje rečeno kubik in višje potence. Se moram na tem mestu zahvalit vsem, ki ste verjeli vame, me preganjali k učenju in me bodrovali. Ter me seveda prepričevali, v trenutkih krize, da je biotehnologija pa vendarle zame. Če ne drugega bom pa komarje delala za lasten gunšt. Mamica je hudo ponosna name, fotrček še bolj, babica pa je prepričana, da si zaslužim en tringelt…  

V ponedeljek sem začela s službico v rodnih krajih. Ki mi je prav fajn. Dejansko že drugo leto zapored uživam v njej. Skoraj nikoli mi ni dolgčas, vedno se najde kaj za delat, in to je tisto, česar si želim tudi v bodočnosti. Dolgočasim se lahko tudi s čim drugim. Blogi naprimer. Res bi dala vse, da bi dejansko po diplomi tak šiht dobila…

Me je pa zmrazilo v ponedeljek. Samo še eno leto faksa, potlej pa absolvent in diploma. In konec. Dejansko sem ugotovila, da sploh ni možno, da bi ponavljala kakšen letnik. Uh kako hitro čas teče. Prehitro…

Danes si pa privoščim malce daljši spanec. Pravijo, da si ga zaslužim po tem izpitnem obdobju…

Mi pa časa primanjkuje. Kronično. Samo danes sem si vzela čas zase. Doma sem jim povedala, naj kar odmislijo, če mislijo, da bi danes pikica začela s pripravljanjem garaže na malanje. Prestavljeno na jutri. Zaenkrat. Zato se na tem mestu opravičujem, ker vas zapostavljam kolegi blogerji. Zjutraj ob petih, pol šestih vstanem, šibam v službico, pred pol četrto sem res zeloooooo redko doma, potlej kosilce, malce aktivnosti pri domači kučici in voila. Že je ura 10, 11. Zadnja stvar, na katero bi pomislila ob tej uri, so blogi. Res takrat ni volje. Plus to, da imam slabo vest, ker sem spet malček tek zanemarila. Canadianu na tem mestu obljubljam, da je bilo to le začasno, zaradi izpitov, in da jutri začnem dalje. Danes je dan samo zame…

Sem pa ugotovila, da pogrešam ene tri blogerske norce,ⁱ ki so vedno zainteresirani za pivce, dva, tri, khm. Naj se tukaj konča. Dejansko v rodnih krajih ne najdem take junake na poziv. Sami lenuhi so. Grrr…

Pa že odštevam do Prahe. Praha hir aj kom. Jutri mesec vlakovna kompozicija odpelje…

Še en sončkast pozdrav iz skoraj podgurja.

p.s.: Malce sem blogec okol obrnila. Je še nekaj problemov, ki jih odpravljamo. Du ju lajk it? Vsaka kritika in pohvala, pripomba… je dobrodošla in sprejeta z odprtimi rokami.

p.s.drugič: Nova tema spet na obzorju. Na veliko veselje helence spet zamenjana. So še komentarji pri prejšnji temi nekaj štrajkal pri novih objavah. Očitno so potrebne nadgradnje… Sedaj se pa išče ena fajna oranžnasta glava. Kakšne ideje? Takšna po možnosti, da se sklada s coutnerjem…

1. to je kompliment! [grem nazaj?]

Udala sem se v usodo. Oziroma v več usod. …..ⁱ bo že boljš.

To ni fer. Odprem hladilnik in najdem notri kaj? Lubenico in pir. Češki. Štiri komade. Predolgo se že hladijo in mi gušte delajo. Khm, kakšna kombinacija bi bila to: lubenica in pir? Da na koščke jo narežem in prelijem s penečim se alkoholom? Bo kabum?  

Sem mislila, da je za prebavne motnje kriva sparjena lubenica,ⁱⁱ a sem kasneje ugotovila, da je bil krivec le en. Dennis ali Denniss ali Deniss? Nimam pojma. Dejstvo je, da je za bruhat cvileč glas, ki poje komad, ki še pospeši metabolne procese.

Grem, ne grem, grem, ne grem, grem, ne grem, grem? NE GREM. Učenje je trenutno pomembnejše. Pa mi je že žal… Še preden so odšli v divjino. Enkrat…. V mojih krajih…. Ponovitev bo. Samo datum najdemo.

Trdno sem odločena da ne obupam. Še. Zaenkrat. Mi je pa sestrična draga dala zelo dober izgovor za tik pred zdajci. Dobro smo jo natreniral. Ne samo, da me vlači na koncerte, na katere sploh niti pod razno ne bi šla, da me preganja po novomeških tekaških trasah, še izgovore mi daje. Aj lajk hr veri mač. Ampak njenih ljubezenskih nasvetov pa še ne bom upoštevala…

Čisto sama sem si kriva. Lahko bi že od prejšnjega tedna kje poležavala, a pikica ni bila pridna in se ni učila in ima posledično še dva izpita julija. Jupi jaja, jupi jupi ja. Ta trenutek bi še vinograd okopavala, namesto se učila. A bi kdo moje usluge?

Nekdo me pogreša. No več jih je. Nestrpno me pričakujejo. Lepo to. Vsaj nekdo.

Tista ideja mamice predrage z zemljo, na kateri naj bi stala hiška mi sploh ni več tako švoh. Uradno 657 kvadratov. Se mi že kisa tam zgoraj. Zelo zelo zelo. Predolgo sem bila doma doma.ⁱⁱⁱ

Ena za premor in pripravo na nadaljevanje:

Zadnjič sva s sestrično eno hudo tekaško debato vžgali in prišli do še hujših sklepov. Kaj ni zanimivo, da se skoraj nič ne potiš ko tečeš, ko pa prenehaš, si pa takoj rdeč v faco in zaščvicaš v ibr. Smešno to. Se je pa najina taktika izkazala za zelo slabo. Ponavadi ujameva kakšnega hudega tipa in mu nato slediva, ga prehitiva in pustiva, da naju prehiti. Da mu ego ne pade preveč in ne obupa. Zadnjič je pa en, ki je imel res hudo rit, podrl vse najine načrte. Sva ga lepo počakali, potlej pa da bi mu sledili, mah kje. Tipo naju je čisto potolkel. Komaj sva ugotovili, da je nekaj več. Teče namreč z utežmi. V rokah in na nogah. Sedaj ga namenoma zasledujeva. Da vidiva, kaj je to za ena zadevščna. Ker midve tudi hočeva na višji nivo. Jeah right. Še ena ugotovitev: tekaške noge so hudo seksi. Pa še na slikah fajn izpadejo. Midve bi jih tud mele.^iv To so samo malenkosti, ki so se nama utrnile med tekom, 95% preostalega pogovora nikakor ni za v javnost.

Zakaj moškim nikoli ne težijo, naj že katero domov pripelje? Zakaj sem v celi žlahti samo jaz na tapeti?

Dejstvo je, da sem podkupljiva. Z dotičnimi orehovimi kiflji. Ki so nekaj posebnega. Ki naj ne bi bili dovolj slani in sladki. Meni so bili supr dubr fajni. Pa nisem bila edina. Sestrična jih tudi obužuje. Zato sva pa v soboto skoraj bruhali med tekom. Pa sva jih zelo malo pojedli, ker jih je zmanjkalo. Zadnjega sva si bratsko razdelili okoli pol petih. Malce čez četrto smo jih pa privlekli na plano… Sicer sem že prosila za recepturo, ampak dvomim, da bodo meni tako ratali… V bistvu imam paranojo pred kvašenimi sladkimi stvarmi. Ker mi redko ratajo. Razen ko rešujem kar se rešiti da od potice.

Jst bi šla na bazen. Ne vem zakaj sicer, ampak bi šla plavat olimpijske dolžine. Vročina bo kriva, da se mi fuzlja. Za povrh se mi pa še ena otroška pesmica skače po glavi. Lubenica, velika okrogla, najmočnejša hotela je biti, vse prav vse je hotela narediti, nekega dne, začela je piti…

1. poljubna kletvica, jaz jih ne uporabljam več [grem nazaj?]
2. nisem si mogla pomagat, ko je bilo pa prvič letos [grem nazaj?]
3. ni napaka, da je dvakrat napisano [grem nazaj?]
4. no sestrična jih že ima, ampak to je iz uvidevnosti rekla [grem nazaj?]