borovničke moje =)

… so se našle.

Pogrešala sem mir, tišino, brezdelje, spokojnost. Pogrešala sem tisti občutek, ko te presune po celotnem telesu zvok tanajvečjega bobna, ko začne z dajanjem ritma. Pogrešala sem preigravanje basa in drgnjenje električne kitare. Pogrešala sem skakanje in norenje. Pogrešala sem množice, ki v eno skandirajo. Pogrešala sem plesanje. Pogrešala sem počitnice v Ljubljani na ranču. Pogrešala sem občutek, ko te ne zbudi domači vrvež, ampak preprosto vstaneš zato, ker si se naspal. Ob pol devetih. Sploh ne pomnim več, kdaj se je to nazadnje zgodilo. Pogrešala sem občutek, ko lahko še ob 11ih hodiš po stanovanju bos, v samo razpotegnjeni majci, sicer namenjeni spanju. Pogrešala sem džabuza in njegovo udobje, ko se zlekneš vanj in v miru pri odprtem oknu bereš knjigo ob turški kavi z veliko spenjenega mleka in zraven glodaš študentski futr. Pogrešala sem sprehode po tivoliju. Presenetljivo sem pogrešala tudi dvourne vožnje z vlakom do prestolnice.

In bila sem potešena. Večkrat. Napolnila sem baterije. In življenje je kar naenkrat lepše. In doma se bomo spet imeli vsi radi. Uh, kako komaj čakam oktober…

Naše malo dete pa ima ideje. Trenutno ves moj prosti čas zaseda peka za sestrin zagovor diplome in za seveda zapitje le-tega. In sem poslala sestro v klet po oblate,ⁱ ker so pač sestavina ene zadevščne, ki sem jo delala. In pride z alkoholcem v eni in vaflji v drugi. Kar je obetalo eno boljšo pogrutavščino v njeni seriji. In rezultat?

“Piki,ⁱⁱ tole boš pa ti čez 50 let!” In sledil je naval smeha.

Bom kar dobr zgledala, kajneda?  

1. vaflje, ipd. [grem nazaj?]
2. tako me dejansko kliče [grem nazaj?]

Dons mi je sodelouc reku, ko sva med vaganjem ugotavljala o visoki samozavesti Kozmusa, da če si govoriš, da si oh in sploh dobr in fajn, da potlej te nč ne prizadane in te nč ne gane, u glavnem si imun na vse bedarije, ki jih kvasijo drugi naokol. Neki tazga. U bistvu bi zdejle rabla samo družbo, ki bi nasmejala. Nč druzga. Jst bi dopust. Samo popoldne. Oktober kje zavraga si?

Pa naj ga ima. Smo tako vsaj hitro na koncu vrste.

Nikoli mi ni bilo odveč nobeno “kmečko” opravilo. Zrasla sem na vasi, s stricem kmetom za soseda. Samo hudič, pred krompirjem imam pa paranojo. Tistimi dolgimi vrstami, ki se vijejo kot jara kača. Vsako leto znova upam, da se ga bo pobiralo takrat, ko mene ne bo doma. Pa mi uspe? Nikakor ne.

Se spomnim, da sva eno leto z najmlajšo skovali taktiko vseh taktik. Striček je začel sanjat o tem, da bi bilo fajn zaorat krompir. Ponavadi se potem čaka dan ali dva, da je krompir suh. Da ga sonček osuši. Ker ilovnata zemlja je najslabša za krompir. Malce dežja in gremo lahko zidat bajte. Tiste iz blata. In tako sva se po hitrem postopku zmenili, da greva k starim staršem na počitnice, kjer se krompir pobira ponavadi teden ali pa dva kasneje. Toliko časa sva prepričevali, da so se naju zarad ljubga miru in tišine usmilili. Kako se nama je takrat smejalo. Šlik šlak. Midve greva uživat, vi pa krompir pobirajte. Pa nama je vreme zagodlo. V rodnih krajih se je konkretno uscalo, pri starih starših je pa sonce nabijalo. In sva ga pobirali dvakrat. Šlik šlak so delali drugi. 

Dokler smo bili mali, so nas okoli prsta vrtili. Kaj vse smo počeli… Vstajali smo, ko je petelin zakikirikal,ⁱ pobrali ekspresno tri najdaljše vrste, pofruštkali in se še pred deveto zjutraj namakali v bližnjih topličkah. Dan za dnem. Cel teden. Tekmovali smo, kateri par bo prvi na koncu. Ker tisti je dobil privilegij najboljšega ležalnika. Stričku in njegovi ženki pa se je samo smejalo. Tako hitro in učinkovito nismo pobirali krompirja nikoli prej in kasneje…

Ko je krompir pobran, se ponavadi pobrana njivo. Preden se poseje luljka. In mi, mulci, smo bili seveda zadolženi za to, da vsak s svojo košarco mašira na njivo in išče zaklad. Pa smo kmalu ugotovili, da imajo pri stričevih prav brihtnega čistokrvnega uličarja, ki za košček čokolade, ali pa še bolje za čokoladno napolitanko, naredi vse. Pa smo ga streniral, da je krompir iskal. Še ven ga je skopal. Mi smo pa samo za njim letal in v košarco nabiral. 

In kaj je pikica danes delala? Ne boste verjel, ampak je krompir pobirala. Ker v nedeljo gre v Prago in mora bit vsaj malček deležna. Ima pa moja familja neverjetno sposobnost. Iz še tako banalne zadevščne se izcimi družinska požrtija in še ena v vrsti komedij.ⁱⁱ S krompirjem v glavni vlogi. Zakaj pa mislite, da ga pobiramo?

1. okoli pol šeste smo že bili na njivi [grem nazaj?]
2. če bi znala smešno napisat, bi eno tako zadevščno še opisala [grem nazaj?]

Dokazano sem odvisna od teka in rekreacije nasploh. Če ne dobim dnevne doze sem tečna in sitna in vsi bi me raje nosili, kot pa poslušali. Vsa se tresem in oprezam za dozo. Kot kak džanki. A si sploh predstavljate kako hudo je, ko je to že drugi dan?

Če je prvi dan se še nekako sprijazniš in  se zaposliš s čim drugim, vsak naslednji dan je pa kot da ima hudič nešteto mladih. Mladičevje se pa še pomnoži če nisi doma in si odvisen od drugih. Samo malo je manjkalo, pa bi bili danes Kamničani deležni burleske. Pikica bi tekla po samem centru v japonkah. Ali pa v stričevih teniskah številka 47. Me vsaj ne bi ožulile. Ker sem bila še sama sebi tečna. Še dobro da je fotrček odkazal odhod in da so se poznale samo tri urce spanja prejšnjo noč in je pikca zadrnjohala.

ugotovitev št.1: pikica ne gre nikamor več brez tenisk

ugotovitev št.2: zasvojenost je velik problem, abstinenca pa še večji