borovničke moje =)

Naše malo dete pa ima ideje. Trenutno ves moj prosti čas zaseda peka za sestrin zagovor diplome in za seveda zapitje le-tega. In sem poslala sestro v klet po oblate,ⁱ ker so pač sestavina ene zadevščne, ki sem jo delala. In pride z alkoholcem v eni in vaflji v drugi. Kar je obetalo eno boljšo pogrutavščino v njeni seriji. In rezultat?

“Piki,ⁱⁱ tole boš pa ti čez 50 let!” In sledil je naval smeha.

Bom kar dobr zgledala, kajneda?  

1. vaflje, ipd. [grem nazaj?]
2. tako me dejansko kliče [grem nazaj?]

Pa naj ga ima. Smo tako vsaj hitro na koncu vrste.

Nikoli mi ni bilo odveč nobeno “kmečko” opravilo. Zrasla sem na vasi, s stricem kmetom za soseda. Samo hudič, pred krompirjem imam pa paranojo. Tistimi dolgimi vrstami, ki se vijejo kot jara kača. Vsako leto znova upam, da se ga bo pobiralo takrat, ko mene ne bo doma. Pa mi uspe? Nikakor ne.

Se spomnim, da sva eno leto z najmlajšo skovali taktiko vseh taktik. Striček je začel sanjat o tem, da bi bilo fajn zaorat krompir. Ponavadi se potem čaka dan ali dva, da je krompir suh. Da ga sonček osuši. Ker ilovnata zemlja je najslabša za krompir. Malce dežja in gremo lahko zidat bajte. Tiste iz blata. In tako sva se po hitrem postopku zmenili, da greva k starim staršem na počitnice, kjer se krompir pobira ponavadi teden ali pa dva kasneje. Toliko časa sva prepričevali, da so se naju zarad ljubga miru in tišine usmilili. Kako se nama je takrat smejalo. Šlik šlak. Midve greva uživat, vi pa krompir pobirajte. Pa nama je vreme zagodlo. V rodnih krajih se je konkretno uscalo, pri starih starših je pa sonce nabijalo. In sva ga pobirali dvakrat. Šlik šlak so delali drugi. 

Dokler smo bili mali, so nas okoli prsta vrtili. Kaj vse smo počeli… Vstajali smo, ko je petelin zakikirikal,ⁱ pobrali ekspresno tri najdaljše vrste, pofruštkali in se še pred deveto zjutraj namakali v bližnjih topličkah. Dan za dnem. Cel teden. Tekmovali smo, kateri par bo prvi na koncu. Ker tisti je dobil privilegij najboljšega ležalnika. Stričku in njegovi ženki pa se je samo smejalo. Tako hitro in učinkovito nismo pobirali krompirja nikoli prej in kasneje…

Ko je krompir pobran, se ponavadi pobrana njivo. Preden se poseje luljka. In mi, mulci, smo bili seveda zadolženi za to, da vsak s svojo košarco mašira na njivo in išče zaklad. Pa smo kmalu ugotovili, da imajo pri stričevih prav brihtnega čistokrvnega uličarja, ki za košček čokolade, ali pa še bolje za čokoladno napolitanko, naredi vse. Pa smo ga streniral, da je krompir iskal. Še ven ga je skopal. Mi smo pa samo za njim letal in v košarco nabiral. 

In kaj je pikica danes delala? Ne boste verjel, ampak je krompir pobirala. Ker v nedeljo gre v Prago in mora bit vsaj malček deležna. Ima pa moja familja neverjetno sposobnost. Iz še tako banalne zadevščne se izcimi družinska požrtija in še ena v vrsti komedij.ⁱⁱ S krompirjem v glavni vlogi. Zakaj pa mislite, da ga pobiramo?

1. okoli pol šeste smo že bili na njivi [grem nazaj?]
2. če bi znala smešno napisat, bi eno tako zadevščno še opisala [grem nazaj?]

In ponosna sem na to.

Če bi izvedli anketo, v kateri bi spraševali, kaj je lastnost, ki najbolje opiše Slovenca, potem bi bil eden izmed top odgovorov, če ne celo top, foušija. Zavistnost, če hočete. Seveda ko bi nanesla debata na posameznika, bi ta vztrajno zanikal. Z vsemi štirimi bi skušal dokazati, da sploh ne drži. V nobenem primeru. Ti bi mu verjel?

Zadnjič sva se šli s sestro po dolgem času rolat. Na koncu se je izkazalo, da sploh nisem tako brez kondicije, kot sem mislila, da sem, saj sem hribčke premagovala kot za stavo. Očitno treniranje za tek trojk tudi pušča posledice. Pa to sploh ni poanta. Ko sva zavili v vas, sva se pred železniško progo ustavili. Čisto iz varnostnih ukrepov, pa tudi zato, ker sva zagledali dve dečvici iz vasi, ravnotako na rolerjih, ki se nosita naokoli kot divi in hočeta biti v vsem najboljši. Seveda je padla stava, da ju dohitim in seveda prehitim še pred kapelico. Trasa dolga okoli 500 metrov, divi sta pa imeli dobrih sto metrov prednosti. Ko sta uvideli, da ju vztrajno dohitevam, sta še pritisnili na plin. Dobrih deset metrov pred kapelico samo švignila mimo. Pa sploh nisem “gonila”. Imeli sta nos do tal, meni pa je šlo na smeh. Počakam še sestro in zavijeva v našo ulico. Okoli 150 metrov klanca. Nič kritičnega. Nakar zagledam, kako divi tudi zavijata. Zariple v obraz naju skušata na vse pretege prehiteti. Kaj ne preneseta poraza?

Zakaj to pišem? Ker sem se ob vsem tem zamislila. Kako moj ego prav lepo naraste, ko sem boljša od nekoga. Pa ne zato, ker bi hotela komu kaj slabega. Samo fajn občutek je. Vsakodnevno prihaja do takšnih situacij in čisto nehote. Če mi kdo reče, da ni nikoli nikomur fouš, potem laže. Kdo ni bil vesel, ko ga je učiteljica v šoli pohvalila, da je bolje naredil domačo nalogo kot sosedova Cvetka, ki je drugače briljira v vseh pogledih? Pa ko si zabil en koš več kot sosedov Janezek? Saj lahko priznate. Prava mera foušije je zdrava. Vse dokler znaš priznati poraz. Če je pa to, da priznam, da sem včasih fouš, dokaz, da sem Slovenka, potem pa sploh ni vprašanje moje narodnosti. Čeprav me pa ne bo nihče prepričal, da noben narod ne pozna foušije. A to je že druga zgodba… 

Udala sem se v usodo. Oziroma v več usod. …..ⁱ bo že boljš.

To ni fer. Odprem hladilnik in najdem notri kaj? Lubenico in pir. Češki. Štiri komade. Predolgo se že hladijo in mi gušte delajo. Khm, kakšna kombinacija bi bila to: lubenica in pir? Da na koščke jo narežem in prelijem s penečim se alkoholom? Bo kabum?  

Sem mislila, da je za prebavne motnje kriva sparjena lubenica,ⁱⁱ a sem kasneje ugotovila, da je bil krivec le en. Dennis ali Denniss ali Deniss? Nimam pojma. Dejstvo je, da je za bruhat cvileč glas, ki poje komad, ki še pospeši metabolne procese.

Grem, ne grem, grem, ne grem, grem, ne grem, grem? NE GREM. Učenje je trenutno pomembnejše. Pa mi je že žal… Še preden so odšli v divjino. Enkrat…. V mojih krajih…. Ponovitev bo. Samo datum najdemo.

Trdno sem odločena da ne obupam. Še. Zaenkrat. Mi je pa sestrična draga dala zelo dober izgovor za tik pred zdajci. Dobro smo jo natreniral. Ne samo, da me vlači na koncerte, na katere sploh niti pod razno ne bi šla, da me preganja po novomeških tekaških trasah, še izgovore mi daje. Aj lajk hr veri mač. Ampak njenih ljubezenskih nasvetov pa še ne bom upoštevala…

Čisto sama sem si kriva. Lahko bi že od prejšnjega tedna kje poležavala, a pikica ni bila pridna in se ni učila in ima posledično še dva izpita julija. Jupi jaja, jupi jupi ja. Ta trenutek bi še vinograd okopavala, namesto se učila. A bi kdo moje usluge?

Nekdo me pogreša. No več jih je. Nestrpno me pričakujejo. Lepo to. Vsaj nekdo.

Tista ideja mamice predrage z zemljo, na kateri naj bi stala hiška mi sploh ni več tako švoh. Uradno 657 kvadratov. Se mi že kisa tam zgoraj. Zelo zelo zelo. Predolgo sem bila doma doma.ⁱⁱⁱ

Ena za premor in pripravo na nadaljevanje:

Zadnjič sva s sestrično eno hudo tekaško debato vžgali in prišli do še hujših sklepov. Kaj ni zanimivo, da se skoraj nič ne potiš ko tečeš, ko pa prenehaš, si pa takoj rdeč v faco in zaščvicaš v ibr. Smešno to. Se je pa najina taktika izkazala za zelo slabo. Ponavadi ujameva kakšnega hudega tipa in mu nato slediva, ga prehitiva in pustiva, da naju prehiti. Da mu ego ne pade preveč in ne obupa. Zadnjič je pa en, ki je imel res hudo rit, podrl vse najine načrte. Sva ga lepo počakali, potlej pa da bi mu sledili, mah kje. Tipo naju je čisto potolkel. Komaj sva ugotovili, da je nekaj več. Teče namreč z utežmi. V rokah in na nogah. Sedaj ga namenoma zasledujeva. Da vidiva, kaj je to za ena zadevščna. Ker midve tudi hočeva na višji nivo. Jeah right. Še ena ugotovitev: tekaške noge so hudo seksi. Pa še na slikah fajn izpadejo. Midve bi jih tud mele.^iv To so samo malenkosti, ki so se nama utrnile med tekom, 95% preostalega pogovora nikakor ni za v javnost.

Zakaj moškim nikoli ne težijo, naj že katero domov pripelje? Zakaj sem v celi žlahti samo jaz na tapeti?

Dejstvo je, da sem podkupljiva. Z dotičnimi orehovimi kiflji. Ki so nekaj posebnega. Ki naj ne bi bili dovolj slani in sladki. Meni so bili supr dubr fajni. Pa nisem bila edina. Sestrična jih tudi obužuje. Zato sva pa v soboto skoraj bruhali med tekom. Pa sva jih zelo malo pojedli, ker jih je zmanjkalo. Zadnjega sva si bratsko razdelili okoli pol petih. Malce čez četrto smo jih pa privlekli na plano… Sicer sem že prosila za recepturo, ampak dvomim, da bodo meni tako ratali… V bistvu imam paranojo pred kvašenimi sladkimi stvarmi. Ker mi redko ratajo. Razen ko rešujem kar se rešiti da od potice.

Jst bi šla na bazen. Ne vem zakaj sicer, ampak bi šla plavat olimpijske dolžine. Vročina bo kriva, da se mi fuzlja. Za povrh se mi pa še ena otroška pesmica skače po glavi. Lubenica, velika okrogla, najmočnejša hotela je biti, vse prav vse je hotela narediti, nekega dne, začela je piti…

1. poljubna kletvica, jaz jih ne uporabljam več [grem nazaj?]
2. nisem si mogla pomagat, ko je bilo pa prvič letos [grem nazaj?]
3. ni napaka, da je dvakrat napisano [grem nazaj?]
4. no sestrična jih že ima, ampak to je iz uvidevnosti rekla [grem nazaj?]

Cel dan sem bolj kot ne prespala. Sploh ne vem, kako mi je to uspelo. Verjetno bo kriv vetrič, ki je z kratkimi premori pihljal in me zibal v spanje. Je pa res, da sem ga bila potrebna. Posledično se nisem se učila popolnoma nič, kar je hudo zaskrbljujoče, glede na to, da imam v petek izpit, ki je zelo obsežen in ki je pogoj. Potrebovala bom veliko sreče. Da dobim deset vprašanj, na katera bom tokrat znala odgovorit. Bom jutri bolj pridna. Mah, koga to slepim?

Poletje bo naporno. Poleg šihta me čaka marsikaj.  Še ena osmica gre rakom zvižgat, Ukica za tvojo ohcet bom imela še eno generalko, prvi teden v avgustu najverjetneje grem v Italijo,ⁱ teden kasneje pa v vsakem primeru v Prago. Aja, pa mamica sanja o tem, da bi pikica vsaj za kakšen dan prišla k njim na morje. Pa sploh še niso nič rezervirali. No če me že za destinacijo sprašujejo, potem ni dileme. Brač. I’m in love… No če gredo kje, grem če bo le možnoⁱⁱ za kakšen dan. Preživim tudi brez družbe. Armafleks, brisača, kremca, borovci, dobra knjiga in flaška ohlajene vode. Vmes pa skok v vodo med valove. mmmmmm….

Drugače sem danes slišala prvič tale komad, pa ga nikakor ne morem spravit iz glave:

Zadnje čase se mi to prepogosto dogaja. Zakaj? Nimam pojma. 

In se sprašujete, zakaj ima tale objava takšenle naslov? Ker to je moj novi “nadimek”. Predvčerajšnim sem se oglasila telefon. Klical od mamice striček in mi razlagal nekaj o hladilniku na štirih kolesih in trifaznem toku. Jasno mi je bila mogoče polovica. In ko je vse že razložil, je vprašal s kom govori. In sem povedala. Sledilo je: “Aha. Pikica. Saj ti si pa pametna ženska. Ti boš znala razložit. Pa lep dan še naprej. tu-tu-tu-tu-tu”

1. če bo le kirurg dobro delo opravil [grem nazaj?]
2. šiht… [grem nazaj?]