borovničke moje =)

In ponosna sem na to.

Če bi izvedli anketo, v kateri bi spraševali, kaj je lastnost, ki najbolje opiše Slovenca, potem bi bil eden izmed top odgovorov, če ne celo top, foušija. Zavistnost, če hočete. Seveda ko bi nanesla debata na posameznika, bi ta vztrajno zanikal. Z vsemi štirimi bi skušal dokazati, da sploh ne drži. V nobenem primeru. Ti bi mu verjel?

Zadnjič sva se šli s sestro po dolgem času rolat. Na koncu se je izkazalo, da sploh nisem tako brez kondicije, kot sem mislila, da sem, saj sem hribčke premagovala kot za stavo. Očitno treniranje za tek trojk tudi pušča posledice. Pa to sploh ni poanta. Ko sva zavili v vas, sva se pred železniško progo ustavili. Čisto iz varnostnih ukrepov, pa tudi zato, ker sva zagledali dve dečvici iz vasi, ravnotako na rolerjih, ki se nosita naokoli kot divi in hočeta biti v vsem najboljši. Seveda je padla stava, da ju dohitim in seveda prehitim še pred kapelico. Trasa dolga okoli 500 metrov, divi sta pa imeli dobrih sto metrov prednosti. Ko sta uvideli, da ju vztrajno dohitevam, sta še pritisnili na plin. Dobrih deset metrov pred kapelico samo švignila mimo. Pa sploh nisem “gonila”. Imeli sta nos do tal, meni pa je šlo na smeh. Počakam še sestro in zavijeva v našo ulico. Okoli 150 metrov klanca. Nič kritičnega. Nakar zagledam, kako divi tudi zavijata. Zariple v obraz naju skušata na vse pretege prehiteti. Kaj ne preneseta poraza?

Zakaj to pišem? Ker sem se ob vsem tem zamislila. Kako moj ego prav lepo naraste, ko sem boljša od nekoga. Pa ne zato, ker bi hotela komu kaj slabega. Samo fajn občutek je. Vsakodnevno prihaja do takšnih situacij in čisto nehote. Če mi kdo reče, da ni nikoli nikomur fouš, potem laže. Kdo ni bil vesel, ko ga je učiteljica v šoli pohvalila, da je bolje naredil domačo nalogo kot sosedova Cvetka, ki je drugače briljira v vseh pogledih? Pa ko si zabil en koš več kot sosedov Janezek? Saj lahko priznate. Prava mera foušije je zdrava. Vse dokler znaš priznati poraz. Če je pa to, da priznam, da sem včasih fouš, dokaz, da sem Slovenka, potem pa sploh ni vprašanje moje narodnosti. Čeprav me pa ne bo nihče prepričal, da noben narod ne pozna foušije. A to je že druga zgodba… 

… sem naredila še zadnji izpit za letos, izvedela še zadnji manjkajoč rezultat in pikica sedaj tri mesece sploh ne pomigne za faks. Uživancija na kvadrat. Bolje rečeno kubik in višje potence. Se moram na tem mestu zahvalit vsem, ki ste verjeli vame, me preganjali k učenju in me bodrovali. Ter me seveda prepričevali, v trenutkih krize, da je biotehnologija pa vendarle zame. Če ne drugega bom pa komarje delala za lasten gunšt. Mamica je hudo ponosna name, fotrček še bolj, babica pa je prepričana, da si zaslužim en tringelt…  

V ponedeljek sem začela s službico v rodnih krajih. Ki mi je prav fajn. Dejansko že drugo leto zapored uživam v njej. Skoraj nikoli mi ni dolgčas, vedno se najde kaj za delat, in to je tisto, česar si želim tudi v bodočnosti. Dolgočasim se lahko tudi s čim drugim. Blogi naprimer. Res bi dala vse, da bi dejansko po diplomi tak šiht dobila…

Me je pa zmrazilo v ponedeljek. Samo še eno leto faksa, potlej pa absolvent in diploma. In konec. Dejansko sem ugotovila, da sploh ni možno, da bi ponavljala kakšen letnik. Uh kako hitro čas teče. Prehitro…

Danes si pa privoščim malce daljši spanec. Pravijo, da si ga zaslužim po tem izpitnem obdobju…

Mi pa časa primanjkuje. Kronično. Samo danes sem si vzela čas zase. Doma sem jim povedala, naj kar odmislijo, če mislijo, da bi danes pikica začela s pripravljanjem garaže na malanje. Prestavljeno na jutri. Zaenkrat. Zato se na tem mestu opravičujem, ker vas zapostavljam kolegi blogerji. Zjutraj ob petih, pol šestih vstanem, šibam v službico, pred pol četrto sem res zeloooooo redko doma, potlej kosilce, malce aktivnosti pri domači kučici in voila. Že je ura 10, 11. Zadnja stvar, na katero bi pomislila ob tej uri, so blogi. Res takrat ni volje. Plus to, da imam slabo vest, ker sem spet malček tek zanemarila. Canadianu na tem mestu obljubljam, da je bilo to le začasno, zaradi izpitov, in da jutri začnem dalje. Danes je dan samo zame…

Sem pa ugotovila, da pogrešam ene tri blogerske norce,ⁱ ki so vedno zainteresirani za pivce, dva, tri, khm. Naj se tukaj konča. Dejansko v rodnih krajih ne najdem take junake na poziv. Sami lenuhi so. Grrr…

Pa že odštevam do Prahe. Praha hir aj kom. Jutri mesec vlakovna kompozicija odpelje…

Še en sončkast pozdrav iz skoraj podgurja.

p.s.: Malce sem blogec okol obrnila. Je še nekaj problemov, ki jih odpravljamo. Du ju lajk it? Vsaka kritika in pohvala, pripomba… je dobrodošla in sprejeta z odprtimi rokami.

p.s.drugič: Nova tema spet na obzorju. Na veliko veselje helence spet zamenjana. So še komentarji pri prejšnji temi nekaj štrajkal pri novih objavah. Očitno so potrebne nadgradnje… Sedaj se pa išče ena fajna oranžnasta glava. Kakšne ideje? Takšna po možnosti, da se sklada s coutnerjem…

1. to je kompliment! [grem nazaj?]

Jezna sem kot hudič. Za veselo razpoloženje so seveda spet poskrbeli na faksu. No bolje rečeno sta poskrbela.

Že od torka dalje me en prfoks daje. Obljubi nekaj, naredi seveda drugo. Ej ta predmet znam res v piko, ker je študentom prijazna snov,ⁱ in potem si on zmišljuje pravila igre. In jih seveda spreminja čim drug vetrček zapiha. Danes reče tako, ko so rezultati je drugače. Sem mislila, da bo ena fejst lepa dvojna ocena, a se je izkazalo, da temu ne bo čist tako. En ušiv procent mi fali pri izpitu za devetko in sedaj, ko me je razkuru do konca, s tem da je zopet dokazal, da je mojster izmotavanja, grem že iz samega principa zviševat oceno. Ker on me že ne bo j…. v glavo. Pa tudi ena devetka v indeksu ne bi bila odveč. Vsaj če pomislim na štipendijo…

Danes pa… En izi pizi izpit, ki bi zvišal povprečje. Viš ju sov. Za druge mogoče, zame pa ne. Zakaj? Ker sta dva problema. Prvi je ta, da sem rahlo črke mešam in moram hudičevo pazit in miljavženkrat preverjat, da prav zapišem kaj, drugi pa ta, da z asistentom nisva na isti valovni dolžini. On si zamisli nekaj kot odgovor, jaz pa drugo. Pač si nisva usojena. In tako pridem jaz na kvazi ustni zagovor,ⁱⁱ kjer je prfoks šokiran, ker sem namesto volumometrični napisala voulmometrični. Velika napaka, kajne? Še posebno, ker sem hitela, da mi ne bi časa zmanjkalo.ⁱⁱⁱ No zanj je bil to lapsus vseh lapsusov. In še NIKOLI se nisem zgovarjala na to, da črke miksam, ampak tokrat sem mu pa povedala. In me je zabil, da če bi res znala, potem bi prav napisala. WTF?!? Oči sem samo izbuljila in se parkrat močno ugriznila v jezik. Ker če ne bi mu še kakšno brezvezno nazaj rekla, kar bi kasneje obžalovala. V samem izpitu so bile sicer prisotne še nekaj napakic, ki baje^iv niso kaj kritičnega, pa tudi po pogovoru s sošolci, ampak tisto z volumnom… Tisto ga pa res zbode. In mi reče da mi da 7. Kaj?!? Sem ga vprašala, če lahko pridem na naslednji rok izboljševat oceno^v pa mi reče da načeloma lahko, ampak mi že sedaj pove, da več kot 7 ne bo, ker če imam kolokvij 7 ne morem imeti izpita več. Kje pa to piše?!? Vprašala sem ga zakaj, pa mi je odvrnil, da sem sigurno plonkala na izpitu^vi ker kolokvij iz vaj vedno prikaže realno stanje. Aja? Nisem vedla.

Danes tako puham kot ris. Ker res nisem kaj prida za pogledat, nisem najbolj priljubljena pri profesorjih in asistenih, ampak če znam, si zaslužim dobro oceno, dekolte gor ali dol, ritolizništvo pa itak pri meni ne pride v poštev. Ker za oba izpita sem prepričana, da sem ju znala in ju znam.

Še dobro, da me je, ko sem šla domov s kolesom brez marele, ujel dež. In se je glava vsaj malce ohladila… Aja. Pa če ima kdo slučajno željo, da bi me poklical tokrat, ga moram razočarat. Ne me klicat. Moram mobo posušit. Sem se hotla oglasit, ko je predraga mama klicala, pa se je odločil^vii da bi se učil plavat v največji in najbolj usrani luži. Jah. To samo meni lahko rata…

1. no vsaj zame [grem nazaj?]
2. pred tvojimi očmi ti na hitrco pregleda izpit in to je to [grem nazaj?]
3. 45 minut smo pisali [grem nazaj?]
4. tako velecenjeni profesor pravi [grem nazaj?]
5. vse prošnje spišem… [grem nazaj?]
6. pa nisem, ker kot prvo nisem imela časa, kot drugo se pa ni dalo ker je skoz nadzoroval [grem nazaj?]
7. telefon, čisto prostovoljno [grem nazaj?]