borovničke moje =)

dobra zobna krtačka ……………………………… 3,92€

najljubša zobna pasta …………………………… 1,99€

skrtačiti zabe po dobrem tednu ……………. neprecenljivo

Pa čeprav se ulije kri in si naj ne bi krtačila desne polovice zobovja, me ne bo nihče prikrajšal za ta užitek. Oujea. Ni več tistega čudnega občutka neumitih zob.

In ponosna sem na to.

Če bi izvedli anketo, v kateri bi spraševali, kaj je lastnost, ki najbolje opiše Slovenca, potem bi bil eden izmed top odgovorov, če ne celo top, foušija. Zavistnost, če hočete. Seveda ko bi nanesla debata na posameznika, bi ta vztrajno zanikal. Z vsemi štirimi bi skušal dokazati, da sploh ne drži. V nobenem primeru. Ti bi mu verjel?

Zadnjič sva se šli s sestro po dolgem času rolat. Na koncu se je izkazalo, da sploh nisem tako brez kondicije, kot sem mislila, da sem, saj sem hribčke premagovala kot za stavo. Očitno treniranje za tek trojk tudi pušča posledice. Pa to sploh ni poanta. Ko sva zavili v vas, sva se pred železniško progo ustavili. Čisto iz varnostnih ukrepov, pa tudi zato, ker sva zagledali dve dečvici iz vasi, ravnotako na rolerjih, ki se nosita naokoli kot divi in hočeta biti v vsem najboljši. Seveda je padla stava, da ju dohitim in seveda prehitim še pred kapelico. Trasa dolga okoli 500 metrov, divi sta pa imeli dobrih sto metrov prednosti. Ko sta uvideli, da ju vztrajno dohitevam, sta še pritisnili na plin. Dobrih deset metrov pred kapelico samo švignila mimo. Pa sploh nisem “gonila”. Imeli sta nos do tal, meni pa je šlo na smeh. Počakam še sestro in zavijeva v našo ulico. Okoli 150 metrov klanca. Nič kritičnega. Nakar zagledam, kako divi tudi zavijata. Zariple v obraz naju skušata na vse pretege prehiteti. Kaj ne preneseta poraza?

Zakaj to pišem? Ker sem se ob vsem tem zamislila. Kako moj ego prav lepo naraste, ko sem boljša od nekoga. Pa ne zato, ker bi hotela komu kaj slabega. Samo fajn občutek je. Vsakodnevno prihaja do takšnih situacij in čisto nehote. Če mi kdo reče, da ni nikoli nikomur fouš, potem laže. Kdo ni bil vesel, ko ga je učiteljica v šoli pohvalila, da je bolje naredil domačo nalogo kot sosedova Cvetka, ki je drugače briljira v vseh pogledih? Pa ko si zabil en koš več kot sosedov Janezek? Saj lahko priznate. Prava mera foušije je zdrava. Vse dokler znaš priznati poraz. Če je pa to, da priznam, da sem včasih fouš, dokaz, da sem Slovenka, potem pa sploh ni vprašanje moje narodnosti. Čeprav me pa ne bo nihče prepričal, da noben narod ne pozna foušije. A to je že druga zgodba… 

Tole je bilo res zadnjič. Zadnjih dveh ne dam ven niti pod razno. Ker nista sedmici smrtno ogroženi. O čem je govora? O nekdanji predstavnici mojega zobovja. Spodaj desno. Skrajno desno. Fakingⁱ osmici, ki si je drznila ogrožat s svojo smerjo rasti sedmico. Seveda me ni čisto nič vprašala za dovoljenje.

Je šla lani novembra leva ven. Kirurgec, ki je za to poskrbel, je poskbel še za to, da si ga pikica nedvomno zapomni. Nežnost definitivno ni njegova vrlina, vsaj po tem ne, ko mi je izpahnil čeljust. Tako sem bila dvojno zatečena na levi in na desni strani. Tak alien look. Potlej še plava in vsi odtenki, ki so kazali na modrico. Kot da me je eden na gobec. Očitno sem si zaslužila.

Pa sem si mislila, da huje ne more bit. Viš ju sou. Že vprašanje kirurga po 15ih minutah dela oziroma iskanja nesrečne osmice, ko je v ustih bilo več krvi kot sline in vode od svedrčkov, da če smo zadnjič res levo osmico ven dal, pove svoje. Prasička se je drznila mu celo skrivat! Medtem sem slišala odo mojemu zobovju. Podkrepljeno s kletvicami in mojo bojaznijo, da mi bo še lepotno operacijo preoblikovanja ličnice izvedel. Nekajkrat smo bili zelo blizu. Kirurgec je pri tem še hvalil svojega posrednika, da mu je zadnjič podturil orodje, ki mu sicer nikoli ne pride v poštev in je drago kot svinja. Še dobro da zavarovalnica plača.

Prvič me bolelo ni čisto nič. Imam visok prag bolečine. Baje. Tokrat pa… Že med samim delom, ko sem se domov peljala se je že začela morija, doma pa sploh. Dva naglesinčka sem pomalčkala kot za stavo. In upala, da me bo spanec odrešil. Kar mi je sicer uspelo, a kaj ko sem se zbudila z mlako krvi v ustih in na povštru. Nič kaj lepo za videt. Na rano sem šopala gazo za gazo, sestrca je še k tetki letela po vse zaloge. Saj prvič se mi je tudi kri ulila, a sem dve gazici zamenjala pa je bilo, tokrat pa 15 komadov, pa ni bilo videt odrešenja. Mamico je pa še panika zagrabila. Tko za češnjico na vrhu sadne kupe. So me popokali v zdravstveni dom. Najprej k dežurnemu dohtarju,ⁱⁱ ta me je poslal k osebni zdravici, ki je že pisala napotnico za stomatološko kliniko, sestra pa je že pripravljala inekcijo za strjevanje krvi… Pa sem jih spomnila nekako skozi stisnjene zobe in robčkom na ustih, da bi bilo vendarle fajn, da dežurnega zobarja obiščem. Nekako mu je uspelo za silo umirit krvavitev… Še malce sem odležala tam in prepričevala, da me lahko domov spustijo, ker znam sama zase poskrbet. V enem desetem poskusu mi je le uspelo prepričat vse prisotne, pri čimer sem morala skoraj na kolenih obljubit, da če ne neha, grem v lj. Pa so odpoklical rešilca in me s napotnico poslali domov. Damm. Spet se mi je izmuznila priložnost, da bi se z njim s prižgano sirenco peljala. A bi ugodili moji skromni želji še iz otroštva, če bi jih lepo prosila? Z angelskim pogledom?

No danes smo že malce manj otečeni, desno oko že lahko odpremo, usta pa ravno dovolj, da si po sili razmer privoščimo tekoči jogurt, pa še to dvakrat premislimo, če je res vredno, ali bi lahko potrpeli še malce. Je pa še enkrat več bilo dokazano, da sem pravo genetsko skropocalo. Rutinski posegi pri meni trajalo najmanj še enkrat toliko kot naj bi, šivi, ki se naj bi sami razgradili, se mi ne, ker nimam v krvi faktorja, ki je pri normalnem delu človeštva odgovoren za to, seveda sploh ne vem, katero krvno skupino imam. Moj krvni obtok se po 22 letih še ni odločil kaj bi bil. Poleg tega me pa še napadajo tumorčki sumljivih izvorov. Samo še dodatna roka ali pa noga bi morala zrast, pa bi bilo dokazano, da biotehnologija nasploh škodljiva zadeva. Pa bi nekateri še bolj bili zacementirani v svoja prepričanja. Tako kot včeraj ena tetka, ki je začela po dolgem in po čez razkladat o GSO in organski hrani. Ker slednja, po njenem prepričanju, ne vsebuje genov. Če ne bi imela toliko opravka sama s sabo, bi vstala in ji eno na gobec dala. Da bi končno utihnila in začela poslušat “sogovornika”,ⁱⁱⁱ ki je o tem malce bolj podučen, kot ona sama. Nasilna sem. Saj vem.

Sedaj sem na neprostovoljni “bolniški”. Upam da samo do ponedeljka, čeprav bolj slabo kaže do sedaj. Blogov berem praktično ne, ker je to že umetnost. Še tale post je skoraj tri ure trajal. Z presledki seveda. Sem hotela pa naslednji teden malce v prestolnico skočit, kolege blogerje pozdravit in nekoga presenetit. A očitno to ne bo izvedljivo. Ampak pustimo se presenetit.

p.s.: Sem razmišljala o tem, da bi eno slikco pripopala, ampak se bojim za vaše mentalno zdravje. No pa tudi fizično. Bi znali še oslepet in skup past, ko bi moj pretty face s presekano ustnico videli.^iv Če me štirje vidijo, je več kot dovolj.

p.s. drugič: Se moram javno zahvalit mamici in očku pa obema sestricama, ki mi mrzle obkladke iz zamrzovalnika vztrajno nosijo. Hvaljot.

1. se opravičujem za kletvico [grem nazaj?]
2. taka navodila so dali po telefonu [grem nazaj?]
3. v bistvu mu sploh ni pustila do besede [grem nazaj?]
4. ja je moral kirurg svoj štempelj nekje pustit [grem nazaj?]

Ne živim več za preteklost. Živim za danes. Živim za jutri.

Šlager. Ampak paše. Še posebno, ko se zaveš, da si ponovno zaribal. Soulfingersi v dvoje. V neposredni bližini. In tokrat za spremembo nisem izvedela za njih 3 minute pred začetkom koncerta. Papa. Maham vam v pozdrav. Pikica je spet izvedla manever, kateri nikakor ni vreden posnemanja. Se tolažim. V živo so še miljonkrat boljši, ampak po toči zvoniti je prepozno.

Vse te kemikalije… Ki jih v službici voham in prelivam in vsake toliko občutim… To ima očitno vpliv na PMS. Hudič. To je že obup. Komaj koleno spravim s košnjo vinogradaⁱ v, recimo da, normalno stanje, se zjutraj zbudim z glavobolom in, še huje, grlobolom. No pa še bolečinami v dotičnih predelih in napihnjenostjo stila vveselempričakovanjuženekajmesecev. Če bi bila, bi bilo vsaj vredno. Tako pa…

Jutri otvorim “obrt”. Prva ohcet je že jutri dva tedna. Že zbiram prostovoljce, ki bi pod budnim očesom mazali čokoladne piškote z viki kremo,ⁱⁱ rezali mandlje in trosili po limoninem ledu mrvice. Peke in mazanja čokolade ne prepustim nikomur. Vtis je pomemben. Ker grem na to ohcet. In ker poznam ženina. No saj pri fotrčku od ženina že imam dobrega. Veselo je obenodanil najprej mojemu fotčku, potlej mamici, nenazadnje pa še meni, da bi me imel za snaho.ⁱⁱⁱ Ker je jedel kao štrudelj svojega življenja 14 dni nazaj. Kar sploh ne drži, glede na to, da se testo ni hotlo lepo razvlečt, da se je trgalo, da so bila jabolka izpod domače in sosedove jablane še malce prekisla in da mi miks dišavnic ni najbolj uspel. Ter da se je seveda zvita rolica prijela na cunjo. Ni kaj. Ko je govora o kuhi in peki težim k popolnosti. Če mi ne uspe, skrijem pred gosti in tuhtam o tem, kaj je bilo narobe. Zanjič sem še sanjala. In doživela razsvetljenje.

1. ne me vprašat zakaj je ta fiziotraparija dobra, ampak dejansko pomaga [grem nazaj?]
2. no ponaredkom le-te [grem nazaj?]
3. če mi tako ponuja enega izmed svojih preostalih sinov, naj se kar pod nosom obriše [grem nazaj?]

Kaj ne bi bil idealen poklic bralca in ocenjevalca knjig? V knjigarni oziroma knjižnici, ali pa, najbolje, kar v tiskarni. Da poleg zgodb srkaš vase še svež vonj po novih knjigah. Samo en udoben sedež mi dajte, dišeč čajček, še robčke za nujne primere, pa bom potešena. Zabubljena med knjige. Nekaj takega kot mačkon spodaj.

Danes po službici sem šla v knjižnico. Nabrala 7 knjig, ki naj ne bi imele predvidljive zgodbe.ⁱ Dve že “prebrala”. In ti dve naj bi bili best seller. Ja pa ja de. Mogoče za bukslne in stare mamce, ki se naslanajo nad mišičastim moškim, ki reši v stilu ala pepelka, trnuljčica in podobne otroške zgodbice, neko fensi šmensi blondinko v špičakih. Moje domišlije pa na žalost ne potešijo. Po prvem poglavju sem že pogruntala kdo je morilec, kdo mafijaš, kdo ljubimec, kdo vara in kdo je žrtev. Prebrala zadnje poglavje in voila. Še kako sem imela prav. Nad preostalimi petimi tako sploh ne gojim pretiranih pričakovanj. Da ne bi bila razočarana. Še dobro da sta dve v tujih mi jezikih, ena, vsaj zame, še v posebno eksotičnem. Če mi bo pa prehitro zmanjkalo materiala, sem pa čisto slučajno še oropala polico z vodniki po Češki in Slovaški. Čisto nič kriva.

Ah, se bom jaz zdajle raje vrgla v Juri Murija in njegove afriške prigode.

Obožujem ga. Še dobro, da ga mali veliki junak tudi. Da potlej ni čudno, ko se sliši Juri Muri, kljukec Juri, tisti, ki je s hruške pal, včeraj je ob peti uri v Afriko odpotoval… že ta n-tič zapored. Oba požirava slike in besede. Saj vem. Otrok sem. Sem pa prejtle ugotovila, da ima moj Juri Muri nadaljevanje. Komaj čakam, da ga preberem junaku. 

p.s.: A je kakšen predlog za branje za te deževne dni?

1. vsaj tako mi je zagotavljal knjižničar, ki ponavadi zadane [grem nazaj?]