borovničke moje =)

19. 3. 2008

Dragi dnevnik!

Z veliko zamudo poročam o sobotni podelitvi priznanj najbolj zaslužnim bratom v preteklem letu. Sama podelitev se je odvijala v našem glavnem mestu v veliki katedrali svetega Petra in Pavla, udeležili pa so se je najeminentnejši gostje iz cele Gruzije. Organizacija je bila z izjemo nekaj manjših, pa roko na srce tudi večjih napak, na visokem nivoju, le celotna prireditev je bila po mojem mnenju malce razvlečena. Pohvalim se lahko, da sta voditelja brat Mihail in brat Sergej zelo dobro in zelo duhovno opravila svoje delo. To je velika potrditev in priznanje tako zanju kot tudi za cel naš samostan.

Najpomembnejši del prireditve so bila seveda priznanja. Ne bom na dolgo in široko razlagal o letošnjih nominirancih in nagrajencih, saj so bili večinoma isti kot vsa prejšnja leta do sedaj, omenim naj le nekaj najvidnejših. Prestižnega Valterja za najboljši rožni venec je dobil brat Genadij iz samostana svetega Bonifacija, Valterja za najbolj molčečega brata je dobil brat Aleksej in samostana svete trojice, Valterja popularnosti za najboljše bičanje po hrbtu pa naš brat Jegor. Zelo smo ponosni nanj.

Valterja za življenjsko delo je nekoliko nepričakovano, a povsem zasluženo dobil moški pevski zbor prej omenjenega samostana svetega Bonifacija. Vse čestitke fantom!

Seveda pa ob tako glamurozni prireditvi, kot je bila podelitev Valterjev, ne moremo mimo zdaj že dobro znanega ovčjega runa. Tako pri sodelujočih kot pri gostih smo videli široko paleto kut različnih dolžin, krojev in barv od sivorjave pa vse do zemeljsko rjave. Najbolj drzni pa so si privoščili celo čokoladno rjavo. Tudi pri pasovih smo opazili veliko raznolikosti. Največ je bilo seveda klasičnih debelih vrvi v beli in bež barvi, ki so bile zavezane na veliko različnih in tudi domiselnih načinov. Pri nekaterih gostih smo opazili celo letos nadvse moderni mornarski vozel. Pričeske so seveda poglavje zase, prevladovala pa je elegantna klasika z ravnimi ne predolgimi prameni in obritim temenom.

To je vse, kar je bilo omembe vrednega, povem naj le še to, da sem imel na prireditvi čast spoznati tudi mojega velikega vzornika brata Jonasa, ki je v preteklih letih dobil številne Valterje v raznih kategorijah. Letos sicer ni dobil nobene nagrade, je pa zato eno priznanje podelil.

Pomlad trka na vrata. Rožce cvetijo, ptički čivkajo svojo melodijo, vsak dan je topleje… Tekači so že v polnem pogonu, rolerjev in kolesarjev se ne da več prešteti na prste obeh rok, sprehajalcev, ki se nastavljajo sončku je pa čedalje več.

Greš v Tivoli na sprehod in kar mrgoli mladih in malo manj mladih staršev. Voziček zraven vozička. Zraven pa caplja majhen otroček ali pa dva, četica njih. Po moji subjektivni oceni jih je več kot ponavadi. Veliko več.

Ali pa greš v trgovino. Ob najbolj nemogočih urah. Kadarkoli. Kamorkoli. Polno nosečnic, vozičkarjev in majhnih otročkov. Občutek imam, da je že vsaka druga v godnih letih noseča. Se motim? No ja. Malo pretiravam, a resnica ni daleč.

Sredina predavanja in vaje na Zavodu za transfuzijsko medicino. Ki je čisto slučajno zraven ginekolške klinike. Khm. Le kaj mrgoli tam naokoli? Greš na kavo. Polovico lokala nosečnic in mladih mamic in očkov z vozički. Greš na kosilo na Metelkovo. Tam res ne bi pričakoval nosečnic. Suprise. Le kdo je tam?

Pa da ne bo pomote. Hudo pohvalno je to, da se skrbi za slovensko nataliteto. Bravo vsem, ki se odločijo za ta korak. Samo v meni se ob pogledu na vso to mladež in mladež, ki je še na pohodu, prebudi materinski čut, ki ga ne zatrem zlahka. Pa še 22 nisem stara! Ena sošolka že sprejema stave, koliko časa bo trajalo, po tistem, ko bom našla pravega, da bom noseča. To sploh ni smešno! Najprej bo treba pravega najdet, potem pa bo potrebno diplomirati. Se bom pa potrudila, da bo to čimprej.   

Za češnjico na vrhu sadne kupe pa je poskrbelo današnje super predavanje doc. dr. Virant-Klunove o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. O tem, kako že vsak šesti slovenski par potrebuje pomoč pri zanositvi, pa da ne govorimo o tem, da smo celo predavanje gledal slikice malih jajčec, morul in blastocist ter ultrazvokov. Na koncu pa nas ni pozabila opomniti, da je fajn, da počakamo z doktorati in raje razmišljamo o družini. Ker pri 35ih je za žensko že kar pozno. Manjše možnosti, da se vse “poklapa” in uspe. Ker jajčne celice niso več najboljše, večja možnost za razne okvare plodu in probleme v nosečnosti… Povedano drugače. Punce, treba je it v akcijo.

V moji glavi so samo utvare. Nič resničnega in otipljivega. Domišlija deluje sto na uro. Ne vem več kaj je iluzija in kaj resničnost.

Klinc enega tipa rabim. Takega, ki me bo v dobro voljo spravljal, ko bom to potrebovala, se z menoj jokal in smejal, mi vzpodbudne besede govoril in mi v pravšnjem trenutku ravno prav pristrigel krilca, skrbel za to, da otroška dušca v meni ne zamre, me spremljal na rockovskih koncertih v prvih vrstah, delal z menoj bedarijo za bedarijo, šel na pivce v Krigla in/ali borovničke v Parlamenta, plesal jive ter swing, prenašal moje petjeⁱ med vožnjo po grudi naši, poletel z menoj v višje sfere, z ruzakom na ramenih prevandral svet, se žlahti in zijalam z menoj razkazoval in me ponosno predstavljal kot svojo punco. In se najpomembnejše. Imel me bo rad tako kot sem in me ne bo skušal spremeniti. Imam napake, a imam tudi odlike. Tako kot vsak. Jebat ga. Bo že boljš. Upam. A je kje kakšen samski fejst pubec zame? Nudim vse, kar pričakujem od Njega, in še več.

Damm. Sedaj mi je pa eno fejst pivce in martinčkanje na sončku ob zvokih Dire Straitsⁱⁱ zapasalo. Moja glava v Njegovem naročju, Njegovi prsti se veselo poigravajo z mojimi temnimi kodri. Moji roki ga nežno božata. Zaljubljeno si gledava v oči in brez besed poveva vse. Urco, dve, dokler sonček ne zaide. Love is in the air. Idila. A je sploh uresničljiva? 

1. sicer pravjo, da mam posluh [grem nazaj?]
2. ali pa drugih romantikov [grem nazaj?]

Pa me je doletela. Kriza identitete. Samo vprašanje časa je bilo. Zadnji mesec zelo pogosto razmišljam o tem, da nisem pristala na pravem faksu. Edine stvari, ki me še veselijo s področja biotehnologije so biotehnološke veselice ter kave v dotičnem lokalu. Pa seveda borovničke. Sošolci fantastični ste.ⁱ

Na predavanjih sploh ne vem o čem je govora, oziroma če slučajno vem, potem kmalu ne vem več. Na vprašanja profesorjev pa že lep čas preprosto ne vem odgovora. No, če smo preciznejši, sploh ne vem kaj sprašujejo. Potem pa še vsi ti seminarji, ki mi pijejo živčke in povzročajo, da cele dneve preživim pred ekranom, blastam, iščem nevemkakšne znanstvene članke, če slučajno (po spletu čudnih okoliščin) kaj pametnega najdem, imam pa seveda to srečo, da bi radi vedeli mojo viso. Potem pa moram prevajati neke čudne besedne zveze iz angleščine, za katere še v slovenščini nimam pojma kaj pomenijo, striček google pa kot zanalašč ne da nobenih pametnih rezulatov. Jah. Če jih sploh kaj da. Poročil vaj začuda ni oziroma vse na vajah naredim.ⁱⁱ Največje veselje pa mi predstavlja pisanje esejev. Kaj nisem jaz pri izbiri faksa imela tudi pogoj, da ne bo potrebno esejčkev pisat? Ker moje izražanje je na podnu. Vem v glavi kaj bi povedala, samo ne znam povedat. Ali pa bi povedala v dveh stavkih (in NE povedih!), od mene pa zahtevajo minimalno eno stran.

Najboljša pogrutavščina letošnjega leta je pa definitivno poslovni načrt za lastno biotehnološko podjetje.ⁱⁱⁱ Nisem vedela, da imamo tudi ekonomijo na našem faksu. Seveda zavito v celofan. 5 bab na kupu. Upam, da bomo kej pametnega spacale skupaj. Da bomo morda še kakšnega cekinčka zaslužile.

Res najbolj pa sovražim piflanje podatkov za izpite. Občutek imam, da se od nas čedalje več zahteva balast, za katerega porabim manj kot minuto, da ga na medmrežju najdem. Jaz, malček hiperaktiven človek, seveda nimam potrpljenja, da bi za zapiski in bukvami sedela več kot 5 minut skupaj. Posledično so temu primerne moje ocene. Seveda, kar jih sploh je. Še dobr, da sem si omislila džabuza. Tako sedim 5 minut in 5 sekund skupaj za knjigco. Strički in tetke, jaz imam raje problemske naloge. Da cel popoldne sedim za mizo in skušam pogruntat kako se nalogo reši, da potem ugotovim, da je rezultat napačen. To imam rada. Trma moja takrat plane na površje. In ne jambram, kako se mam za učit, zunaj pa sonček sije. Samo mojo cimrico prašajte kakšne nore ideje sem danes mela. O tem, da bi se šla rolat v največji plohci, da bi šla na Rožnik tečt, da bi šla eno ex-sošolko in predvsem njene cimre nove pogledat…

Edino področje biotehnologije, na katerem bi pa delala, je pa po novem smrtni greh, pa še v Sloveniji in veliki večini svetovnih držav prepovedano. Kako fajn…

Da vztrajam na tem faksu so krive samo še eksperimentalne vaje. Sicer ne delamo kabuma v velikem obsegu, ampak ga delamo v majhnih količinah, sicer nevidnega, ampak v moji glavi je vse vidno. In povečano predvsem. To je edina stvar, ki mi gre na tem faksu kolikor tolikor od rok. Res imam krizo identitete. Ker ne vem, kaj bi študirala sploh. Risala bi, malce se s glasbo ukvarjala, najraje bi pa otroško (no najstniško željo) izpolnila. Sem se danes med nameščanjem ketne na pravo mesto kolesa spomnila. Študirala bi strojništvo, potem bi se pa v vojski zaposlila in bi poveljevala četici testosterona. Uh. Sploh pomislit nočem na to. It’s to good to be true.

Mamica moja. Jst bi pa po treh letih faks zamenjala. Že vidim navdušenje. Saj to te mora doletet vsaj enkrat tekom študija. Kajne?

1. no ja, velika večina [grem nazaj?]
2. trikrat potrkala po lastni buči, da me to še ne doleti [grem nazaj?]
3. zgodaj je potrebno začeti pravijo [grem nazaj?]

8. 3. 2008

Dragi dnevnik!

Včeraj smo imeli tradicionalno letno srečanje, na katerem smo obeležili že 1638. obletnico obstoja našega samostana. Da bi proslavili tako, kot se spodobi, seveda nismo ostali doma, ampak smo se odpravili v nam bratsko čečensko deželo.

To so lepi kraji, visoko nekje v gorah, skoraj odrezani od civiliziranega sveta. Tja vodi le nekaj ozkih in zavitih poti. Tudi ljudje so zvečine prijazni, čeravno preprosti. Sprejeli so nas z odprtimi rokami in nas širokogrudno pogostili.

Gostišče, kjer smo jedli in pili je daleč okrog poznano po svojih slavnih čečenskih pohanih kurah. Tako dobro kot pri njih, nihče ne zna spohati kure in kdor se bo mudil tod okoli, naj si le naroči porcijo.

P.S.: Vina pa Čečenci nimajo svojega, tako da smo pili kar gruzijsko.