borovničke moje =)

28. 2. 2008

Dragi dnevnik!

Oprosti, ker sem te za nekaj dni zanemaril, ampak prisežem pri Bogu, da ne po lastni krivdi. Nikakor namreč nisem mogel do samostanskega računalnika v trenutku, ko sem imel dovolj časa na razpolago. Brat Sergej in brat Mihail ga že tri dni skoraj brez prestanka okupirata. Na internetu sta našla stran, kjer prikaujejo skrajno pohujšljive slike mladih deklet, pa tudi moških, ki s temi dekleti onegavijo. To vem, ker sta mi pokazala in zdaj skoraj ne izpustita več računalnika iz rok. Ampak meni se zdi to skrajno nemoralno in neprimerno, četudi so slike po svoje zanimive. Zdaj ko ni več brata Vasilija, se tudi ne morem nikomur pritožiti. Če bo šlo tako naprej, bom pisal nadškofu.

No, danes sem hotel pisati o ceni prevoza. Predvčerajšnjim smo od mehanika nazaj dobili našo dobro staro Lado, ki je bila skoraj celo zimo pokvarjena. Z bratom Sergejem sva z njo šla v mesto, kjer sva nakupila nekaj najnujnejših potrebščin za samostan, morala pa sva tudi natočiti gorivo za avto. Cene so v zadnjem času postale obupne. Za liter najboljše azerbajdžanske nafte je potrebno odšteti že celih 47 centov! Še pred letom dni je bila cena komaj nekaj nad 30 centov. Če bo šlo tako naprej, ne vem, kako si bo lahko samostan še privoščil avto.

No, Bogu hvala vsaj za to, da ne živimo kje na daljnem zahodu. Brat Sergej pravi, da tam ljudje za gorivo plačujejo tudi po dolar in pol za liter, ponekod še več. Kar smilijo se mi.

24. 2. 2008

Dragi dnevnik!

Včeraj je brat Vasilij umrl. Tokrat zares in dokončno. Tudi polivanje z mrzlo vodo ni pomagalo, tako kot zadnjič. Odšel je od nas za vedno in se bo pridružil Gospodu na višavah.

Vsi v samostanu žalujemo. Tudi brat Sergej in brat Mihail, ki sta dostikrat prišla navzkriž z njim, sta čisto tiho. Brat Vasilij je bil velik človek. Že ko je bil naš samostan samo podružnica samostana Svete Trojice, je bil naš vodja, kasneje pa smo prav po njegovi zaslugi prišli do statusa samostojnega samostana. Prav tako je on daleč najbolj zaslužen, da smo v tem času, čeprav smo majhni, postali eden izmed bolj spoštovanih samostanov v celi Gruziji in širše. Slava mu!

Pokopali ga bomo danes popoldne na samostanskem pokopališču.

22. 2. 2008

Dragi dnevnik!

Danes je imel brat Sergej rojstni dan. Pripravili smo mu presenečenje. Spekli smo torto, na njej prižgali svečke in mu zapeli rojstnodnevno voščilo. Brat Mihail je tudi predlagal, da bi naročili armensko eksotično plesalko, ki bi skočila iz velikanske torte in mu zaplesala, ampak smo se na koncu odločili, da to verjetno ni pametna ideja in bratu Vasiliju ne bi bila povšeči.

Brat Sergej se presenečenja ni preveč razveselil. Sicer se je lepo zahvalil in tudi malo nasmehnil, vendar je bil to kisel nasmešek. To mu ni ravno podobno, ker je sicer precej radožive narave. Včasih še preveč, zaradi česar sta bila z bratom Mihailom že večkrat v težavah. “Rojstni dnevi so nehali biti zabavni, ko sem postal star,” je rekel.

Pa saj jih ima komaj osemindvajset.

20. 2. 2008

Dragi dnevnik!

Danes smo se dodobra prestrašili. Že od jutra ni bilo nič videti brata Vasilija — menda se je izgubil neznano kam –, potem pa so se kot strela z jasnega po samostanskih hodnikih razširile govorice, da je umrl. Res da je že zelo star in zadnje čase se je obnašal čudno, vendar smo vseeno vsi bili zelo šokirani. Bratje so vzdihovali, jokali in molili za njegovo dušo. Tudi jaz.

Ampak na srečo so se govorice prêcej izkazale za lažne. Brat Sergej ga je kmalu po kosilu našel v staji pri ovcah. Sedel je med njimi napol nag in popolnoma nepremično strmel v zapah od vrat staje. Govoril ni nič in videti je bilo, kot da sploh ne diha. Tudi ko ga je brat Sergej stresel, da bi ga predramil, se ni zganil niti za drobec. No, potem pa smo nanj zlili vrč mrzle vode, pa je takoj prišel k sebi. Menda je bil v stanju globoke meditacije.

Hvaljen bodi Gospod za tako veliko srečo!

19. 2. 2008

Dragi dnevnik!

V našem samostanu se dogajajo velike spremembe. Opat Vasilij je oznanil, da ne želi več zasedati mesta predstojnika samostana. V včerajšnjem večernem nagovoru je rekel, da si želi svoja stara leta preživeti skromno v svoji celici in brez odgovornosti vodenja tako velike skupnosti.

Po svoje ga razumem, saj je res že star in betežen, vendar si življenja v samostanu brez njega na čelu skoraj ne znamo predstavljati. On je več kot samo opat. Vsem bratom je kot oče, najvišja avtoriteta in skoraj Bog in čeprav se včasih tudi sporečemo, ga vsi neizmerno spoštujemo.

Toda kdo sploh lahko stopi v njegove čevlje? Prav gotovo bi to moral biti nekdo iz naših vrst. Do sedaj je brat Aleksej opravljal naloge njegovega pomočnika in občasno namestnika, kadar se opat Vasilij ni dobro počutil, vendar ne verjamem, da je sposoben sam voditi samostan, pa tudi vseh formalnih pogojev ne izpolnjuje.

Najslabša stvar, ki se lahko zgodi, da nam nadškofija vsili svojega človeka, ki ga bo lahko kontrolirala in upravljala z njim tako, kot se ji bo zahotelo. Če pride do tega, bo v našem samostanu nepreklicno in za vse cečne čase konec idiličnega življenja, kot smo ga poznali do sedaj.