Začel se je z akademsko zamudo, a veličastno. Z živim presenečenjem in “nastopaštvom”. Rožice okrepljene s vso veličino tolkalskega odseka simfoničnega orkestra RTV SLO. Publika navdušena, kaj tudi ne bi bila. Izvrsten začetek, s katerim so pokazali usklajenost, za katero gre zasluga tudi maestru Davidu deVilliersu, ki je z občutkom usmerjal simfonike. Ter seveda aranžerjem, na katere ne smemo pozabiti, saj so komade obarvali izvrstno. Na trenutke pričakovano, saj je matrica že dajala taka navodila, nepričakovani vložki pa so bili fantastični in so se lepo skladali s stilom Dan D.
Gosti so bili bolj in manj posrečeni. Že standardna Polona Kasal, Ditka Haberl, ki je nedvomno dodala svoj pečat, izvrstna bratsko sestrska naveza Gjurin, za vse dobesedno kričeče najstnice v publiki težko pričakovani Tomi M., ter pevec Nietov, Borut Marolt, ki me je edini pustil povsem hladno. Njegov vokal nedvoumno paše izbrani pesmi, a branje besedila s plonk listka s tal? Naslednjič naj bo car in se nauči par vrstic besedila ali pa vsaj zaprosi za notno stojalo.
Med izborom pesmi so bili očitno osredotočeni na novo cd-jko, kar je delež publike pospremil z nerganjem in protestnim sedenjem na tleh. Da. Ne hecam se. Dve dekleti pred menoj sta se sredi koncerta usedli na tla in raje urejali slike, posnete na mobitel. Baje nista bili edini. Očitno so imeli drugačne predstave o tem koncertu. Mogoče neumorno preigravanje zimzelene pesmi Čas, Voda z in brez dodatka Malih rok, Love song, Google me, Plešeš (ta komad sem edino pogrešala), etc.? Razočarala me je na trenutke preveč pasivna publika, ki se je povsem razgrela le, ko so zaslišali enega izmed neštetokrat slišanega hita. To sicer niti ni bilo tako nepresenetljivo glede na izbor pesmi ter starost nekaterih. Pred začetkom koncerta sem opazovala in opazila, da nekaj mladenk in mladeničev sploh ni videlo čez zaščitno ograjo!
Žal jim je na trenutke zagodlo ozvočenje. Lapsus tonskega tehnika ali težave s opremo? Budno oko je namreč opazilo, da predstavlja največji problem srebrni mikrofon, ki so ga uporabljali gostje in tudi Tokac, ko se je sprehodil do publike. Je bila pa zato toliko bolj prijetna za oko animacija v ozadju ter dobro opravljeno delo lučkarjev.
Zgolj pisana beseda, nič slik. Zakaj? Jaz na koncerte hodim uživat. Z velikim odobravanjem sem pozdravila odločitev nastopajočih, da dovolijo snemanje in slikanje le prve tri pesmi. Potem so ostali le RTV-jevci in nekaj pogumnežov, ki so slikali iz publike. Adijo bliskavice, adijo nerganje fotografov, ker jim poslušalci ne dajo (ne)potrebnega željenega prostora. Zelo všečna poteza, znana že s klasičnih in nekaterih bolj “uradnih” koncertov. Vredno posnemavanja. 
Končna ocena je devet plus. Pravi balzam za mojo razdvojeno dušo, ki uživa tako v pop-rocku kot tudi klasiki. Bila bi čista desetka, če ne bi bilo lapsusov in če bi bil daljši, predvsem bi koncert lahko podaljšali s preigravanjem komadov s starejše diskografije, ne nujno s spremljavo simfoničnega orkestra. Prehitro je minilo, nekateri pa si želimo še. Takoj bi šli danes ponovno, se kdo javi za mecena? :)
