borovničke moje =)

Ker mi naravnost privoščite srečo. Za hrbtom pa držite fige. ****** se. Bolje eden dober, ko sto zanič.

Oseba, s katero sem zadnje čase kar precej v stiku, je hitro pogruntala, kako se pri meni stvarem streže. Potrebujem pohvalo, čist drobceno majčkeno, da dobim potrditev, da sem v pravi smeri, potem pa hitro nehat z njimi. Ker se zna zgodit, da, milo rečeno, zaserjem vse skupaj. In se pohvala spremeni v grozovito dretje. Pa ne tisto iz navdušenja, katero spremljajo vzklikanje, ploskanje in žvižgi. Ne ne. Tisto je rezervirano samo za že potrjeno več kot uspešno skončane ekstra velike podvige. 

V bistvu je po novem dokazano, da najboljš funkcioniram pod pritiskom. Zmernim seveda. To je tist, ko še zmorem jambrat, kako oh in sploh hudo mi je, kako se je ves proti meni, ko se sekiram, sicer za prazen nič, ampak vseeno, ko težim vsem naokoli, ko sem nataknjena, no, da poenostavimo, ko bi me vsi raje nosili, kot pa gledali, ali pa še huje, poslušali. Takrat je vse tako kot je treba. Če seveda odmislimo duševno stanje. Čim mi date svobodo, potlej smo, ste, so pa, khm, brez kletvic torej, nasrkali.

http://furryadventures.files.wordpress.com/2007/05/sheep3.jpg

Yes, it’s all about me. Don’t like it? Sorry. Not my problem.

vir: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/1/1f/Ggb_in_soap_bubble_1.jpg

Bil je. Dajal mi je zagon, energijo, navdajal me je z upanjem in optimizmom. A šivanka ga je predrla. Ni mi hudo, zato ker je počil. Razočarana sem, ker mi je pomagal, da sem vanj skrila vse slabe stvari, o katerih nisem želela razmišljati. Vsi strahovi, vsa bolečina, ki so sedaj privreli na plano. Najprej se moram soočiti z njimi, nato gremo dalje. Verjamem, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Tudi ta šivanka.

Jes! Še znam! Dati možgane na off in uživati. Ajde, enmalo sem pomislna na vso kolobocijo, ampak res čisto eno pikico. Tako, da mi je lahko oproščeno.

Dejstvo, da je v rodni vasi čedalje več porok, mi je čedalje bolj všeč. Tako je priložnost, da se vaška mladež, ki se je kar porazgubila, ponovno druži. Obuja spomine. Počne neumnosti. Tako kot v dobrih starih časih. Fajn je nekatere ljudi po dolgem času videt, poklepetat z njimi in si prisečt, da sedaj pa se gre res na eno pijačko pred naslednjo poroko.ⁱ Fajn je poslušat trače, zbijati šale in se iskreno nasmejat. Fajn je plesti vence, postavljati mlajičke. Fajn je videti toliko nasmejanih ljudi na kupu.

Hvaležna sem predragemu ženinu in najlepši nevesti, da sta me povabila na poroko. Da sem imela priložnost videti od blizu, kako se stvarem streže in se z njima veselit. Biti svat. Iskreni nasmehi in še bolj iskrene solze. Priznam, ena je spolzela iz kotička očesa po licu. Hej, če se je pa najljubši in najboljši sosi ženil, mi je to pa ja dovoljeno. Pa še tako luštna sta bila. Najlepša. Itak.

Ko sem ju gledala tako vesela in srečna tam sem si potihem zeželela, da bi bila tudi jaz z nekom nekoč na njunem mestu. Dosedaj mi je bilo vseeno, ampak ko sem ju gledala sem se zamislila. Srečo, veselje in ljubezen je pa treba delit, kajne? Vse ob svojem času. Samo ne bo to na tako vroč dan. To ni zame. V mali črni oblekci sem se dobesedno prilepila na stol nekajkrat. Pa vsi, vključno z mladoporočencema, smo lepo nabirali barvo. Eni smo bolj, drugi manj uspešno zapečeni.

Dan potem je pa malo naporen. Presneti rumeni muškat. Hihi. Še jaz, antipivka vina, sem ga srebala. Je moral res bit dober.

1. ki bo pa že čez mesec dni [grem nazaj?]